Pobeg od množičnega turizma - Albanija

Rekel bi, da turizem v grobem delimo na tri različne vrste. Veliko ljudi poznam, ki se vedno znova vračajo na isti kraj, kjer v svoji coni udobja preživljajo svoj dopust. Naslednja skupina so svetovljani, ki potujejo po svetu in obiskujejo trendovske lokacije. Potem pa so tukaj še pustolovci, ki obiščejo nekoliko bolj odmaknjene kraje, kamor množičen turizem še ni prodrl. Kjer sporazumevanje, če ne poznaš ravno njihovega jezika, včasih predstavlja svojevrstno improvizacijsko predstavo. Kjer te Googlov zemljevid včasih usmeri na pot, ki ji tvoje vozilo ne bo kos. Kjer so vsakega tujega gosta veseli.

 

Prijaznost Albancev
Komunikacija z lokalnim prebivalstvom poteka s pomočjo rok, mešanice različnih tujih jezikov in Googlovega prevajalnika.

 

Epidemija je malce zajezila turizem. Še posebej pustolovski. Po drugi strani je tem krajem s pustolovskega vidika naredila uslugo, saj jih je obvarovala, pred tem, da bi postali »main stream«. A Slovenci smo v letošnjem poletju vseeno imeli možnost oditi na tak avanturistični potep. In četverica slovenskih soteskarjev nas je mahnila v Albanijo, ki je bila na vrhu našega seznama soteskarskih destinacij že nekaj let. Obljubljala je namreč ene izmed najdaljših in najlepših sotesk stare celine, za katere bi lahko malodane na prste preštel število dosedajšnih obiskovalcev. In obljube je tudi izpolnila. A o obisku kakšne izmed sotesk kaj drugič... Tokrat raje nekaj o Albaniji, kot cilju za oddih.

 

Albanski prometni zamašek
Albanski prometni zamašek.

 

»Mogoče še kej korenčka, guspa?« je verjetno stereotip, na katerega pomislimo, ko pomislimo na Albance. Šiptarji niso le prodajalci zelenjave s stojnic iz naših mest. Od nekje izvirajo. In povem vam: izvirajo iz lepe države, ki bi jo lahko z nekaj malega volje kot turistično destinacijo lahko tržili, tako kot se trži Slovenija. Lepota je primerljiva, če odštejemo balkanskost naselij, ki nimajo nikakršne urbanistične ureditve in smeti, ki velikokrat ležijo vsepovsod. A to bi pripisal odrazu manj razvitega sveta.

 

Takšne urbanistične ureditve so v Albaniji stalnica
Takšne urbanistične ureditve so stalnica.

 

Kot protiutež pa so Albanci dobrodušni in prijazni ljudje, ki bodo poskrbeli, da se bo prišlek res dobro počutil. V nekem malem zaselku na jugu države smo zjutraj parkirali avto na ne ravno idealnem mestu. A promet je lahko tekel mimo, zato si s tem nismo belili glave. Ko smo se zvečer vrnili, so bile na vetrobranskem steklu veje. »Ojoj, nekaj ne bo v redu«, sem si dejal. A ko smo se približali vozilu, smo opazili, da so na vejah sveže, hrustljave, temne češnje. Darilo vaščanov, ki so nas kasneje ustavili in nam namenili celo vedro češenj. Ko smo jim hoteli podtakniti vsaj 500 Lekov (pribl. 4 EUR) jih od nas niso želeli sprejeti. Gospa je kričala: »dhuratë, dhuratë«, kar naj bi po pomenilo darilo. Lepo smo se ji zahvalili z »faleminderit«, ki je bila pravzaprav edina beseda, ki smo se jo res naučili uporabljati. Čudna je ta albanska špraha, vam povem.. No pa tudi mi se nismo ravno podstopili poliglotizmu, nas pač bolj zanimajo kanjoni.

 

Divje kampiranje je v Albaniji povsem sprejemljivo. Kaj dosti kampov tako ali tako ni.
Divje kampiranje je povsem sprejemljivo. Kaj dosti kampov tako ali tako ni.

 

Poleg dobrodušnosti in prijaznosti pa Albance odlikuje tudi skromnost. Vsakdanji so prizori, ko ob cesti srečaš pastirja ali pastirico, ki vestno cel dan pase svoje tri krave. S prodajo mleka in mlečnih izdelkov zasluži ravno dovolj, da si lahko privošči še preostanek živeža, s katerim se pretolče čez mesec. Ni čudnega, da na njihovih menijih ni veliko mesa. Živali so namreč delovna sila, ki jo je bolje imeti kot pomoč za pridelavo hrane, kot da same postanejo hrana. Še nikogar nisem slišal reči: »Gremo k šiptarju na čevape«. In zdaj tudi vem, zakaj. Ker to ni del njihove tradicije. Če pa si trmast, in hočeš albanske čevapčiče na vsak način, pa bodi pripravljen na to, da bodo pripravljeni iz ovčjega mesa in začinjeni z začimbami, ki spominjajo na kebab. Poimenoval sem jih kar albanski kebabčiči in se sprijaznil s tem, da bomo prave čevape jedli šele ob vrnitvi.

 

Kot da bi vrnili kakšno stoletje nazaj.
Kot da bi vrnili kakšno stoletje nazaj.

 

Poleg tega, da le redkokateri Albanec govori angleško, predstavljajo dodaten izziv za potovanje po Albaniji tudi njihove ceste. Za dostop do kanjona Holta bi se morali peljati 15 kilometrov po makadamski cesti čez gorski prelaz in se nato spustiti na drugo stran. Ko smo lokalnega gostinca spraševali, kako je s cesto, je naprej pogledal naša vozila. »Odobril« je prijateljevega Pajerota, ko pa je za njim zagledal mojega karavana, pa je zmajal z glavo in nas posvaril: »Makinë  problem« in z rokami pokazal dolgo razdaljo, s čimer je želel povedati, da ima predolgo medosno razdaljo in da bomo verjetno kam nasedli. Poslušali smo njegov nasvet in počakali na lokalnega »dežurnega voznika« Nardija, ki nas je nato s svojo Oplovo Astro peljal do soteske. Cesta vseeno ni bila tako grozna in tudi z navadnim karavanom bi šlo z nekoliko bolj premišljeno vožnjo. A kasneje se je izkazalo, da vsaki cesti pa le ni čisto kos.  

 

Albanske ceste
Vse cese niso asfaltirane. Včasih je pred potjo pametno vzeti v roke telefon in strička Googla vprašati, če je pot prevozna z avtom, ki ni ravno visoko-nasajeni terenec s štirikolesnim pogonom.

 

Ko smo želeli pri Corovodah priti iz pokrajine Berat v pokrajino Gjirokster sta bili dve možnosti: izbrati 200 km dolgo pot naokoli gora, ali pa po 30 km dolgi bližnjici presekati gore. Seveda smo se odločili za slednjo. Sprva je cesta delovala kot lično urejen makadam, ki nam ne bo povzročal preglavic. A ko smo se začeli dvigovati proti goram, so se razmere slabšale iz kilometra v kilometer. Voda je s cestišča odnašala podlago in preostalo ni drugega, kot sproti odmetavati skale, ki so bile previsoke za podvozje. To nalogo sva z drago resno vzela, jaz pa sem pred marsikaterim izzivom stopil iz avta in sproti koval načrte, kako se lotiti razdrapanih delov. Na koncu je uspelo. Bližnjih srečanj s tlemi je bilo kakšnih 10, za dobrih 30km pa sva porabila kar 2 dni. Avto je sicer ostal cel, a se mi je kar smilil in od takrat naprej vse bolj pogledujem za terenci. Srce hoče, razum pa, hvala bogu, ne pusti :).

 

 

In kaj se splača videti v Albaniji? Potep se splača začeti z ogledom Skadarskega jezera in Skadarja, ki je svojevrstna prometna dogodivščina. Avtomobili, kolesa, pešci, psi in še kakšna krava, vse te reči sodelujejo v kaotičnem 24 ur trajajočem prometnem zamašku. Severovzhodno od Škodre najdemo nacionalni park doline Valbone, ene izmed lepših Albanskih dolin. Če ste ljubitelji mest, potem vas bo verjetno navdušil tudi obisk Tirane, ki je albanska prestolnica. Kot zanimivost: v predmestju Tirane sem videl vsaj 50 prodajaln pohištva. »Te Albanci morajo imeti pa res lepo opremljeno doma«, sem si rekel. O tem, kaj je pravi namen teh nešteto prodajaln pohištva, pa raje ne bom špekuliral.

 

Severni del Skadarskega jezera
Severni del Skadarskega jezera

 

Južno od Tirane pa se začenja svet, ki smo ga mi raje raziskovali. Če bi radi videli eno izmed večjih čudes, ki jih Albanija ponuja, ne smete mimo konca soteske Holta, ki jo lahko v spodnjem delu, od spodaj navzgor, obiščete v navadnih »tevicah«. A vseeno svetujem, da si na glavo nataknete čelado. Soteska je namreč vulkansko aktivna, tako da se hitro zgodi kak premik in v vašo bližino štrbunkne kak kamen.

 

Sprehod po spodnjem delu soteske Holta
Sprehod po spodnjem delu soteske Holta.

 

Jugovzhodno od Holte ne zgrešite prikupnega mesteca Berat, ki deluje kot najbolj turistično urejeno mesto v celi Albaniji. Hkrati je Berat tudi vstopna točka za vstop v dolino reke Osumi, ki je višje v svojem toku ustvarila 26-kilometrski kanjon. Tega si lahko ogledate »na suho« s strani, ali pa se po soteski spustimo z raftom.

 

Berat
Gorica v Beratu

 

Kanjon reke Osumi
Kanjon reke Osumi

 

Ko pa se že potepamo po jugu Albanije, pa ne smemo mimo reke Vjose, ki je najdaljša ne zajezena reka v Evropi. Tudi na njej organizirajo rafting, ob višjih vodostajih pa je pravi raj tudi za kajakaše. Ob bregovih Vjose lahko vidimo ribiče, ki brezskrbno lovijo ribe, katerih je v ne zajezeni reki v izobilju. A interes kapitala iz leta v leto bolj pritiska na Albansko vlado in želi zajeziti Vjoso. Znanstveniki in aktivisti, med njimi tudi naš Rok Rozman, pa se na srečo neutrudno borijo za obstanek ne zajezene Vjose.

 

Nezajezena reka Vjosa
Nezajezena reka Vjosa

 

Verjamem, da ste iz napisanega razbrali, da obisk Albanije priporočam vsakomur, ki mu ni do dopustovanja v coni udobja. V deželi sem se sicer počutil, kot da si prišel z drugega planeta, a vseeno varno. Tako da kar pogumno vzemite zemljevid v roke in začrtajte svoj Albanski road trip. Ne bo vam žal!

Žiga Humar
Žiga Humar

Profesionalni ljubitelj raziskovanja podatkov, serviranih na vse načine. A moje življenje bi bilo prelahko, če bi imel eno samo ljubezen. Podatki so lahko ljubosumni na mojo ljubezen do raziskovanja sotesk. Egoistično bi bilo, da bi ta čuda narave držal samo zase. Zato vas skozi soteske popeljem v svojih prispevkih v Čebelnjaku, poleti pa tudi v živo, če zberete dovolj poguma.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: