Bergünske razglednice

Tole ni bil klasični dopust, niti ne najin klasičen potep. Je pa bilo lepo združiti del mojega dela in izobraževanja na področju gozdne terapije z mini odklopom v Švici. Pot je bila precej dolga, saj sva se tja odpravila šele zvečer in velik del prevozila pravzaprav ponoči. A ko naju je zjutraj pozdravila krasna panorama prelaza Albula, je srce kar zaigralo in utrujenost noči je hitro popustila (no, vsaj do večera)!

 

Vršaci in tista gorska trava, pa cvetoči »rododendroni« oz. dlakavi sleč, ki se je razcvetal k svoji po(po)lnosti. Vmes na zelenih gorskih livadah so se tu pa tam zapodili svizci, ki sva jih uspela ošvrkniti le med vožnjo od prenočišča in nazaj. Časa, da se bi jih zares nagledala ali fotografirala tokrat ni bilo. Nič zato, pomirjeno sem gledala naprej, vedoč kaj me čaka.

Slika

 

Slika

 

Idilična alpska vasica Bergün, ki sicer leži na 1376 m nadmorske višine, je za nekaj dni postala moj dom. Krasno izhodišče pozimi za sankaške in smučarske navdušence, poleti pa za nadobudne pohodnike po tematskih poteh s pridihom filmske zgodbe o Heidi, saj je bližnja okolica poznana po snemanju prvega filma o Heidi. Seveda so poti vezane tudi na znamenito železnico, ki je Bergün nenazadnje uvrstila tudi na seznam Unesco svetovne dediščine, in se vije skozi tunele in čez viadukte in daje pokrajini značilno dinamiko kot tudi svojevrsten pečat.

Slika

 

Hiše v Bergünu se vrstijo levo in desno od glavne ceste, s pogledom usmerjenim prav tja, kjer je nekoč bil vir dogajanja in trgovanja. No, tudi danes ni nič drugače. Razkošno so okrašene, poslikane s freskami, pa z mogočnimi lesenimi portalnimi vrati, kjer se odpre posebej zgornji del (kot okno), s prikupnimi klopcami pred hišo za posedet in divje rastočimi rožami pred vhodom, ob hiši, skratka povsod. Sanke so skoraj obvezen okrasni rekvizit prav vsake te hiše. V vasi je 800 let stara romanska cerkev in značilni rimski stolp, ki da vasici svojstveno dušo.

Slika

 

Vse to je širše umeščeno v švicarski največji regionalni park, park Ela, v osrčje kantona Graubünden. Neokrnjena narava, Unesco dediščina železnice in seveda izjemna podoba vasi, vse to se tukaj stika. Po velikosti Park Ela obsega skoraj velikost občine Kočevje, 548 km2. Že za obisk samo najlepših točk naše občine potrebujem mnogo več kot teden dni, nikakor si nisem predstavljala, da bom zaobjela vso lepoto tega območja v mojem par-dnevnem obisku te regije. A gre za območje izjemne biotske raznovrstnosti, krasnih razgledov, mogočnih gozdov macesna, in seveda cemprina, značilnega švicarskega bora, ki uspeva na nadmorski višini 1300 – 2300 m. Rast je počasna, njegova uporaba pa zelo razširjena v hišah in stanovanjih. Ko stopiš v prostor, prijetno diši, ni alergen, alergikom celo olajša dihanje in spanje. Deluje izjemno pomirjajoče in njegove pozitivne lastnosti sva prijetno izkušala tudi v času bivanja v apartmaju. V trgovinah s spominki so razne dišeče posode, okruški z odišavljenim vonjem cemprina, tudi v posteljne vzglavnike jih pridno dodajajo in spanje je čudovito. Sliši se kot reklama, a bila sva prijetno presenečena in bivanje v takih prostorih je res osvežujoče, kot tudi zdravju prijazno.

Slika

 

Najbližje Bergünu je še en krasen biser, jezero Lai da Palpuogna, ki te objame s svojo kristalno vodo, mogočnimi macesnovimi gozdovi, cvetočim dlakavim slečem, ki je tedaj bujno cvetel vsepovsod, vmes so se vzvišeno, a še kako prikupno bohotile pogačice. Prostor, ki kar vabi pohodnika, družine, ribiče, ki si ulovijo svojo kosilo ali večerjo in na posebej zato namenjenih kuriščih tudi pripravijo. Lepo je bilo posedeti ob vodi, spremljati utrip ljudi, obiskovalcev, domačinov, tudi turistov. Opazovati zrcaljenje mogočnih vršacev v modri gladini, nenehne spopade rib pod njeno gladino, se dotikati starih macesnov, prisluhniti njihovim zgodbam, spoznavati lišaje in lepoto življenja v enem samem cvetu. Mogočno upanje je v mojih pljučih in z vsakih dihom sem za kanček bolj budna. Zavestno sem občasno zaprla oči,  prepustila pot čutom, zvokom, vonjem. Vse je bilo na mestu. Tudi »občasna« tema, ki me je vsakič znova opomnila in spomnila, ko sem odprla oči, kako čudovito je okrog mene. A to spozna le sproščen in umirjen um, zato si privoščite odkop, ki ga rabite, svet je kmalu spet lepši. Prijetno in doživeto poletje vam želim!

Slika

 

Slika

 

Slika

 

dr. Petra Draškovič Pelc
dr. Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi:
  • Ajvar
    Klemen Košir
    21. 10. 2016
    Ajvar