ČRNI LABOD

Danes ponoči sem sanjala črnega laboda. Tiho je plaval preko velikega mokrišča in ni se zmenil zame. Gledala sem ga, kot najraje gledam naravo: brez ugibanj, kaj tam počne ali kam gre, brez hvalnic njegovi lepoti in brez strahu, da bi prehitro zbežal. Ne spomnim se, koliko časa je ostal v mojih sanjah, a ko sem zjutraj s kavo v roki sedla za računalnik, da napišem kaj novega za ta naš barviti panj, je bil še v meni. Zato vas bom danes peljala tja, kjer je ta labod doma.

 

photo

 

Moje prvo oceansko jadranje se je zgodilo v Avstraliji in bilo je vse prej kot obetavno. Že v Tržaškem zalivu sem bila znana po tem, da mi je bilo na jadrnici vedno slabo: lahko si predstavljate, kako sem uživala med štirimetrskimi valovi. Ko je Rick videl, da sem začela pakirati, je modro sklenil, da bova za nekaj dni zajadrala v mirnejše vode. Na navtični karti je opazil reko Clarence, ki je ena najdaljših rek v južnovzhodni Avstraliji (dolga skoraj 400 km) in  je bila nekoč priljubljena destinacija za jadralce. Na starejših fotografijah jo krasi lepo število belih jader. Ko sva midva križarila po njej, v dveh tednih nisva srečala niti ene druge jadrnice.

 

Reka se vije med dolgimi nasadi sladkornega trsa in ob njej se vrstijo manjša naselja. V Macleanu sva našla javni pomol in se privezala kar tja. Pričakala sta naju domačina z velim nasmehom in nenavadno dobrodošlico.

“Dobrodošla na Škotsko!” sta nama zaklicala. Kar kmalu nama je bilo jasno, zakaj. Maclean je znan kot “škotska vas v Avstraliji”: večina prebivalcev ima škotsko kri, vsi drogi javne osvetljave so prebarvani v različne kare škotskih družin, tako imenovane tartane, in opazila sem celo trgovino s kilti! V vasi se večkrat letno vrstijo različni festivali, ki obujajo škotske običaje, s tipičnimi oblekami in dudami vred.

 

photo

 

Peter in Ty sta domačina, jadralca, ki sta nama dala veliko napotkov za jadranje po reki. Na tej reki sta preživela celo življenje in poznata jo kakor svoje žepe, tako da sta na najino še kar zastarelo karto zarisala plitvine, ki se jim morava izogniti, in najboljše pube, ki jih morava obiskati. Ty nama je priporočil, naj zaplujeva v stranski rokav reke, ki se razširi v nekakšno mokrišče.

“Tam bosta videla na stotine ptic in črnih labodov!” nama je zaupal. Marutji, ime najine takratne jadrnice, je aboriginsko ime za črnega laboda, tako da sva v trenutku odobrila postanek.

 

Pričakovala sva si manjšo mlako, našla pa sva ogromno jezero, večje od Bohinjskega. Sidrala sva ob peščeni sipini, na kateri je kakih petdeset pelikanov umirjeno čakalo na sončni zahod. Medtem ko sva skupaj z njimi zrla v prelivanje rdečine na nebu, sva ugotavljala, da se med mangrovijami prav gotovo skriva bogata favna. Komaj sva čakala naslednje jutro s skrito željo, da bi med raziskovanjem našla tudi obljubljene črne labode.

 

photo

 

Ko sem okrog šestih odprla oči, sem imela čuden občutek ... nekaj sumljivega je bilo v zraku. Nekaj časa sem tuhtala, kaj bi to lahko bilo, ko ugotovim – tišina! Take tišine že zelo dolgo nisem slišala. Popolna tišina. Nobenega prometa, nobenih glasov, niti vetra ne valov, popolnoma ničesar ni bilo slišati. Pokukala sem skozi strešno okno in se zazrla v tako gosto meglo, da še vrha jambora nisem videla. Vse skupaj se mi je zdelo tako očarljivo, da sem se oblekla in šla na palubo poslušat tišino. Iz goste megle sem tu pa tam zaslišala frfotanje ptičjih peruti in čeprav sem po glasnosti sklepala, da letajo blizu mene, jih nisem videla. Megla se je po slabi uri popolnoma razkadila, sonce je pokukalo izza obzorja in midva sva se odpravila na raziskovalno turo s pomožnim čolnom.

 

Najprej sva se skušala čim bolj približati skupini pelikanov, ki so stali sredi plitvine. Tako lepo so se svetlikali v jutranji svetlobi, da sem jih hotela slikati od blizu. Voda je kmalu postala preplitka za veslanje, zato sem se v akcijo podala kar peš.

 

photo

 

Visoki škornji so se mi ugrezali v blato in nekajkrat sem le s težavo izvlekla nogo, čemur sta seveda sledila izguba ravnotežja in komično kriljenje z rokami z edinim ciljem, da se fotoaparat ne zmoči. Pelikani so me prijateljsko spustili zelo blizu in se nič kaj sramežljivo šli modele.

 

photo

 

photo

 

Ko so odleteli, sva s čolnom zaveslala čisto blizu obale v upanju, da med mangrovijami odkrijeva kakšno skrito ptico. In res sva jih nekaj našla.

 

photo

 

Ena izmed največjih in najlepših je ravnokar lovila ribe in bila tako zatopljena v svoje delo, da naju ni opazila do zadnjega trenutka. Ko je tudi ona odletela, naju je presenetila s čudovitimi krili jesenskih barv.

 

photo

 

“Poglej, tam so!” je šepetaje zaklical Rick. Obrnila sem se in v daljavi zagledala silhuete črnih labodov.

Uspela sva se približati le toliko, da sva se na hitro naužila njihove lepote, kajti kmalu so odleteli in niso se več pustili dohiteti. “Pelikani so veliko bolj prijazni!” sem potožila Ricku, ki pa me je spomnil: “Ne smeš jim zameriti, saj veš, da so jih aborigini do pred kratkim lovili.” Saj jim nisem zamerila. A tako lepi so bili, da bi jih kar gledala in gledala: elegantno črni s krvavordečimi kljuni.

 

photo

 

Ne vem, zakaj je tisto mokrišče po vseh teh letih še vedno tako živo v mojem spominu. Niti ne vem, zakaj se mi od časa do časa v sanje prikrade črn labod. Pa saj sploh ni pomembno, zakaj. Pomembno mi je le to, da lahko vsakič, ko potrebujem malo miru, zaprem oči, odpotujem v tisti ptičji raj in še enkrat podoživim blaženo umirjenost popolne tišine, ki jo prav na koncu preleti črn, veličastno lep labod.

 

photo

 

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: