Fatu Hiva

Markeški otoki so tako zelo daleč, da jih le redkokdo obišče. Če želimo do tja poleteti iz Evrope, bomo leteli najmanj 30 ur in potrošili najmanj 2000 evrov. Le kaj bi silili v ta pozabljen košček sveta, če se lahko ustavimo na otoku Bora Bora, ki je bližje, ima bele plaže s kristalnim morjem, pa še tako zelo eksotično se sliši...
fatu-hiva-1
Markezi nimajo lepih plaž. Nimajo prozorne vode in živorumenih ribic. Nimajo dobro založenih trgovin, internet pa je polževo počasen, kadar sploh dela. Domačini se med otoki premikajo s čolni, ki seveda nimajo stalnega urnika. Skratka, za potrebe današnjega hiperaktivnega turista, Markezi nimajo ničesar. Zato na teh otokih turizma praktično ni. Mogoče so tudi zato ti kraji ostali tako zelo avtentični. Ljudje, ki tu živijo, so izredno ponosni na svoje korenine, na svoj jezik, na svoje plese in na svojo obrt. Med njimi sva preživela devet mesecev in v tem času sva uvidela, da niso samo prijazni, pač pa tudi pošteni in radodarni.
fatu-hiva-2
Fatu Hiva je najbolj osamljen in najbolj avtentičen izmed vseh Markeških otokov. Divji vrhovi, prekriti z bujnim zelenjem, onemogočajo gradnjo letališča in cest preko otoka. Pretok ljudi med tremi naselji je zato le občasen in večinoma poteka po morju. Dobrih 500 prebivalcev živi umirjen vsakdan med sadnim drevjem in ribiškimi čolni. Zaman bomo iskali gostilne, hotele ali internetno povezavo.
fatu-hiva-5
Jadralci zelo radi obiskujemo otoke, ki so ostalim smrtnikom nedostopni. Fatu Hiva prav gotovo spada mednje in marsikdo jo uvršča zelo visoko na seznamu najlepših otokov na svetu. Tja sva se odpravila, da bi odkrila, zakaj. Sprejeli so naju srčni ljudje, slikoviti zalivi in nadarjeni umetniki. A vendar sva takoj doumela, da je njen čar predvsem v počasnem tempu življenja. Ženske še posedajo pred hišami in kramljajo s sosedami, moški radi skupaj brenkajo na ukelele in pojejo polinezijske melodije, otroci se še skrivajo v krošnjah in igrajo v reki. Njihovo gibanje je narava omejila na nekaj kvadratnih kilometrov, zato se jim nikoli nikamor ne mudi.
fatu-hiva-3

fatu-hiva-4
Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: