Grem z avtovlakom

Ura je 18:40. Starka odstira škure, ki so njeno stanovanje ščitile pred žgočim soncem. Verjetno iz navade, saj ve, da bo v nekaj minutah iz Mosta na Soči proti Bohinjski Bistrici odpeljal vlak in bo lahko »popasla svoj firbec«. Žvižg piščalke se zareže v zrak in 103-tonski regan na koncu vlakovne kompozicije zabrni. Vlak se premakne iz nakladalnega na vozni tir, nato pa ista lokomotiva prehiti vse vagone in se postavi na čelo vlaka. Ob 18:45 oddrdra iz Mosta na Soči, točna kot vlak. No, pa saj je vlak … In to tak poseben. Kjer še vedno sediš v udobju svojega avta in se pelješ, ne da bi ti bilo treba zavijati, pospeševati in zavirati.

 

p
Starka opazuje kompozicijo.

 

Vikend v Bovcu se je zaključil nekoliko hitreje, kot je bilo po planih. Zato sem dobil idejo, da namesto standardne poti čez Predel, kjer vozim že na »avtopilotu«, ubereva bolj scensko vožnjo in si privoščiva malce drugačno pot. Naprej po zgornji soški dolini mimo Kobarida, kratek postanek na pregrešno dobri tortici v Kavarni Kasarni v Tolminu, nato pa v Most na Soči, od kjer štirikrat dnevno pelje avtovlak. Včasih se zgodi, da prostora na vlaku zmanjka, zato je najbolje biti na postaji kakšno uro pred predvidenim odhodom. Vsekakor pa vsaj 20 minut prej, saj je nalaganje vozil kar dolgotrajen postopek.

 

p
Med natovarjanjem.

 

Po opravljenem natovarjanju in odpremi vlaka s postaje se začne precej pustolovska vožnja po progi. Kompozicija se na precej dotrajanih tračnicah ziba sem ter tja in počutim se, kot da bi bil na vlakcu smrti. Sploh, ker sem svojo štirikolesno opeko parkiral le kakšnih 20 cm za odbijačem Italijana pred menoj. Tak hecen nelagoden občutek je, ko takole drviš s hitrostjo 70km/h z nično varnostno razdaljo. Strojevodja oldtajmersko lokomotivo 664-115 priganja v klance do roba njenih zmogljivosti. Pri tem se iz izpušnih cevi močno kadi, cel cirkus pa spremlja hrup lokomotive in vagonov. Nič kaj okolju prijazno, a vožnja vseh natovorjenih vozil preko Soriške planine tudi ni ravno nedolžna … Če vas glasnost lokomotive moti, je mogoče bolje, da se doživite avtovlak v obratni smeri – torej iz Bohinjske Bistrice na Most na Soči.

 

p
Kretničar z rdečo zastavico sporoča, da gre vlak lahko naprej.

 

A pravo doživetje je vožnja čez vse mostove in predore. Proga je bila zasnova na prehodu iz 19. v 20. stoletje, poimenovana kot Bohinjska proga. Na 144 kilometrih najdemo 28 predorov, 5 galerij in 65 mostov. Verjetno največji podvig je bila izgradnja predora med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom. Ta z dolžino 6327 metrov predstavlja najdaljši predor na slovenskih tleh. Gradnja je bila sprva ročna – palice so zabijali v kamnino in nato nastale luknje zapolnili z dinamitom ter razstrelili. Zadnjih nekaj let pa so uporabili vrtalni stroj. Prva lokomotiva je skozi predor zapeljala 5 let po začetku gradnje.

 

p
Uporabo kabria na avtovlaku odsvetujem, saj v predorih rado kaplja …

 

Med vožnjo po dolini Bače si ogledujeva vasice, ki so nastale v teh od boga pozabljenih krajih. Na oknih ponovno vidimo none, ki z radovednostjo opazujejo, kakšna vozila so tokrat na vlaku. Potem pa se sem ter tja najde še kak siv nono, ki se opira na palico med posedanjem na klopi pred hišo z obvezno kapljico rujnega na mizi. Posveti se mi … Dolina Bače. Od tod torej izvira besedna zveza »zabačeni kraji«. Pogledujeva po okoliških vršacih in delava načrte, kam vse se bo treba še povzpeti. Še posebej zanimiv je pogled na Soriško planino, kjer lahko vidimo ostanke obrambnih točk Rapalske meje. Fino pa bi bilo spoznati tudi ljudi, ki živijo v dolini. Kakšne so njihove življenjske zgodbe? Kakšno modrost bi mi lahko predali? Kaj jih žene, da ostanejo tu?

 

p

 

A verjetno je povezano s skromnostjo. In s tem, da so navajeni življenja v malih vasicah, kjer pozdravljajo glasno in se vsi med seboj poznajo. Ne potrebujejo več, ne potrebujejo popotovanja po celem svetu in selitev v večja mesta, kjer bi lahko bolj lagodno živeli z več prihodki in Hoferjem na vsakem vogalu. Prešine me: včasih ni treba na drug konec sveta za nova doživetja in spoznanja. Včasih samo malo spremenimo svoje običajne poti in že je pred nami zanimiva dogodivščina.

 

p
Po odhodu vlaka postane postaja v Mostu na Soči ponovno spokojen kraj, ki je bil še pred nekaj minutami živ in poln obiskovalcev.

 

Vožnjo z avtovlakom priporočam vsakomur, ki se mudi v Posočju. Poleg vseh naravnih lepot, ki jih dolina Soče nudi, doživite tudi del tehnične dediščine. To, da so lokomotive že skoraj muzejske in da je proga še iz časa Franca Jožefa, doda vsemu skupaj še poseben čar. Nisem še spoznal človeka, ki bi ga proga pustila ravnodušnega. Mogoče pa je to ideja za vaš jesenski izlet, ko se turistična sezona poleže in trume turistov zapustijo naše kraje. Na Bovškem je takrat najlepše.

Žiga Humar
Žiga Humar

Profesionalni ljubitelj raziskovanja podatkov, serviranih na vse načine. A moje življenje bi bilo prelahko, če bi imel eno samo ljubezen. Podatki so lahko ljubosumni na mojo ljubezen do raziskovanja sotesk. Egoistično bi bilo, da bi ta čuda narave držal samo zase. Zato vas skozi soteske popeljem v svojih prispevkih v Čebelnjaku, poleti pa tudi v živo, če zberete dovolj poguma.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: