KIRGIZIJA: RUMENO, RDEČE, MODRO, ZELENO

Komaj sedem let ima in že igra Mazarkul Uno z zanosom starega kvartopirca, ki je svoje zadnje prihranke vložil v igro umazanega pokra. Karte, ki jih vrže na kup, se ne strinjajo vedno s pravili igre in okrogel obraz se mu razleze v navihan nasmeh, ko ga zasačimo, da je hotel svojo šestico prodati za devetko. Vse kirgizijske besede, ki jih potrebujemo, so sary, kyzyl, jashyl, kok. Rumena, rdeča, zelena, modra. Naš mednarodni Uno turnir vključuje predstavnike iz Kirgizije, Francije, Slovenije in Združenih držav, toda naše tekmovalno vreščanje ne potrebuje prevajalca.

 

Sedimo okoli nizke mize v družinski jurti, na ročno šivanih preprogah iz pisanega filca. Zunaj se oster večerni zrak še vedno spominja zime, a tu notri je vse polno smeha in vedno polnih skodelic črnega čaja, sladko-kislega okusa domače malinove marmelade na svežem kruhu in udobnega vonja vlažnih ovčjih kož in suhega govna, ki gori v črni pečici v kotu. Na njenih vročih ploščah vedno brbotajo obare, čaji in skrivnostni zvarki v ogromnih loncih, ob njih pa Mazarkulova mama, rdečelična in s širokim nasmehom, polnim zlatih zob, stalno reže, meša, mesi in peče.

 

photo

 

photo

 

Le še redke kirgizijske družine živijo povsem nomadsko, a življenje v jurti ostaja del njihovega bistva. Celo kirgizijska zastava se poklanja temu načinu življenja, saj v svojem grbu prikazuje prekrižane strešne letvice jurte, ki so simbol doma in družine. V poletnih mesecih, ko se stopi sneg in otroci zaključijo s šolo, se Mazarkulova družina vrne na bregove jezera Son Kul, kjer kot že mnoge generacije pred njimi postavijo svoje jurte in spustijo svoje konje, da se svobodno potikajo po okoliških hribih.

 

photo

 

photo

 

Erkenai, Mazarkulova starejša sestra, nima potrpljenja za turiste, ki tu in tam obiščejo njeno družino in na začetku so njeni odgovori bolj enozložni: Ja, angleško se je naučila v šoli. Ne, ne potrebuje pomoči z zlaganjem odej. A med našim turnirjem Una se rahlo odtaja in razloži, da se morata z bratom septembra vrniti v šolo, njuni starši pa bodo ostali ob jezeru vse do oktobra, če bo vreme dobro. Erkenai se ne veseli vrnitve v svoje malo mestece in prezira kirgizijske turiste, ki včasih prespijo pri njih: “Pripeljejo se sem iz velikih mest in prvič v življenju vstopijo v jurto! Čisto so pozabili, kaj pomeni biti Kirgizijec!”

 

Brez elektrike in telefonskega signala se ritem življenja v tej prostrano prelepi pokrajini ravna po soncu in živalih v dobro koordiniranem plesu samozadostnosti. Moški jahajo z brezbrižnostjo ljudi, ki so že od malih nog navajeni na konje namesto koles, Mazarkul pa si s hrbta svojega oslička ponosno ogleduje svoje kraljestvo.

 

photo

 

photo

 

photo

 

Poletje se je komaj začelo in še prejšnji teden je globok sneg, ki pozimi prekriva okoliške gorske prelaze, preprečeval dostop do jezera. Do zdaj so se v dolini udomačile le tri družine, a vsak dan prihajajo novi sosedje s svojimi živalmi in jurtami, zvitimi v tesne svežnje blaga, živalskih kož in lesenih kolov.

 

V prostranosti te pokrajine se razdalje poljubno krčijo in raztezajo. Hribi, ki so se še pred kratkim zdeli le lučaj stran, se počasi umikajo, ko hodim proti njim, kot da ne želijo, da motim trume konjev, ki galopirajo po njihovih zelenih pobočjih. Sčasoma me mrak in mrzel veter preženeta nazaj v toplo kuhinjsko jurto, kjer nas že čakajo skodelice vročega čaja. Mazarkul priveže svojega oslička pri vhodu in se nam pridruži. Pogreje si roke ob ognju, nato pa začne mešati kupček pisanih kart - sary, kyzyl, jashyl, kok.

 

photo

 

photo

 

photo

 

Kaja Šeruga
Kaja Šeruga

Kot hči popotnikov sem svoj prvi potni list napolnila z žigi iz petih celin še preden so mi izpadli vsi mlečni zobje, pri osemnajstih pa sem razbila šparovček in se sama odpravila v svet. V zadnjih desetih letih sem si pridelala za kakšna tri leta solo potovanj – letu v Aziji pri osemnajstih je par let kasneje sledilo potovanje od Irana do Indonezije, vmes pa še par krajših izletov bolj potapljaške narave – vmes pa diplomo in magistrsko iz antropologije in globalnih študij, ki sta mi dali “odrasel” izgovor za selitev najprej v Berlin, potem pa še Buenos Aires in Delhi. Trenutno je dom nekje med Dunajem in mamino kuhinjo v Ljubljani.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: