Ko se vreme norčuje iz mene

Pisalo se je leto 2011. Takrat sva jadrala po Mehiki in moja mama se je odločila, da pride na obisk. Ko sem ji svetovala, kaj naj dene v kovček, sem ji rekla, da ne rabi nič za dež. Po dveh letih neprestanega sonca sem si upala trditi, da v Mehiki ne dežuje. 

Verjetno si že predstavljate, kako se je izšlo. Prve tri dni maminega obiska je lilo kot iz škafa. Brez premora. Hektolitri vode. Kaj takega v Mehiki nisem videla ne prej ne potem.

 

V Francoski Polineziji se mi je zgodilo nekaj podobnega. Bila sva v južnih Markeških otokih in pričakovala gosta iz Slovenije. Zmenjeni smo bili, da se dobimo na otoku Hiva Oa. Načrt je bil preprost: ob šestih odjadrava s Tahuate, dve uri kasneje sidrava na Hiva Oi, Rick skoči po gorivo in plin, jaz grem na banko in v trgovino, ob enih pobereva gosta, nakar se vsi skupaj vrnemo na Tahuato, ki ima bolj varno sidrišče.

 

ZALIV HIVA OA

 

Toda tistega dne sva se prebudila v zelo kislo jutro. Sinje nebo zadnjih tednov je zamenjala gosta siva gmota. Če bi ne imela zmenka, bi se gotovo ne odpravila nikamor. Ves dan bi gledala filme, pisala članke in brala revije. Tako sva navajena, da zjutraj svobodno načrtujeva dan glede na vremenske razmere, da nama tisto jadranje res ni dišalo. A tokrat nisva imela druge izbire.

 

In sva šla.

 

Ko sva pokukala izza zavetja Tahuate, sva ugotovila, da se z juga valijo nadpovprečno veliki valovi. To je bilo prvo neprijetno presenečenje. Drugo je bilo to, da je bil zaliv nabito poln. Za naju niti pod razno ni bilo prostora. Zato sva morala sidrati pred valobranom in se sprijazniti z valovitim morjem, ki naju je premetavalo bolj divje kot sredi oceana. Meni je postajati slabo. Hotela sem čimprej na suho. Toda najprej sva morala namestiti motor na pomožni čoln, kar je bilo v takem morju prava cirkuška številka. Z veliko spretnosti in nekaj sreče nama je le uspelo in sva šla na obalo. Rick se je odpravil na črpalko, jaz pa v naselje. Kmalu zatem se je ulilo. Stekla sem do najbližje trgovine, kjer me je čakala zahtevna naloga nakupovanja hrane za pet tednov jadranja po atolih Tuamotu. Tam namreč trgovin skorajda ni.

 

 

Nakupovanje

 

Nakupovalni voziček se je polnil, zunaj pa je še kar lilo. Zelo modro sem odločila, da bom moko kupila kdaj drugič. Že enkrat se mi je namreč zgodilo, da se je pet kilogramska vreča moke v pomožnem čolnu zmočila in strgala. Situacija je bila res tragikomična, saj je bila vsa nakupljena hrana kmalu premazana z gosto lepljivo gmoto.

Ko sem do vrha napolnila voziček, sem prosila prodajalko, naj mi pokliče taksi. Deset minut kasneje sem se pripeljala na ploščad pred pomolom.  Nekaj trenutkov sem se obotavljala v upanju, da bo naliv ponehal, nakar sem enostavno morala odpreti vrata in se podati mokri usodi naproti. Šestnajst nakupovalnih vrečk nisem hotela odložiti v lužo, zato sem prosila taksistko, naj počaka nekaj minut, in z očmi poiskala Ricka, v upanju, da mi bo priskočil na pomoč. Nesrečnež me je čakal v čolnu, ki pa ga ni mogel zapustiti, ker so ga valovi divje metali ob ostre školjke na kamnitem pomolu. Medtem ko je on skrbel, da se napihljiv čoln ne bi poškodoval, sem jaz tekala s polnimi vrečkami od taksija do čolna. Oba sva bila mokra kot cucka. Nekako sva le uspela vse skupaj spraviti v čoln in se odpraviti proti jadrnici. Toda ravno takrat je privihrala nevihta. Naliv je postal tako močan, da se še midva skoraj nisva videla.

Vse okrog naju je bilo belo.

Veter je tulil in valovi so narasli.

Voda v pomožnem čolnu se je hitro dvigala, konzerve in škatle piškotov pa so plavale gor in dol.

Nisem vedela, če naj se smejem ali jočem.

V vsej tisti nesreči pa sem le uspela najti nekaj dobrega: hvala bogu, da tistega dne nisem kupila moke.

 

Ko sva prišla do Calypso, se je naliv rahlo umiril, a to nama ni prav nič pomagalo. Jadrnica se je še vedno divje gugala in zelo sva se morala potruditi, da pri prekladanju nič ni končalo v morje. Premočeno hrano sva zmetala v kokpit in se skrila v barko. Ko sva se z brisačo na hitro posušila, sva pogledala na uro in ugotovila, da naju najin nov član posadke verjetno že čaka. Res ni imelo smisla, da bi se preoblačila v suhe obleke. Skočila sva v čoln in odvihrala nazaj do obale.

Ponovil se je približno enak prizor, s to razliko, da sva tokrat namesto gore konzerv peljala premočenega Novogoričana in njegovo dragoceno prtljago. Tokrat smo bili težji, zato nas ni močil samo dež, pač pa tudi valovi, ki so nas zalivali. Bili smo še bolj mokri kot prej, s prtljago vred.

 

Naliv

 

Takoj po vkrcanju smo dvignili sidro. Valovi so nas premetavali levo in desno, veter je tulil in mene je prvič po dveh letih celo zeblo.

Dve uri kasneje smo se zasidrali v mirnem zalivu na Tahuati. Dež je prenehal in veter se je umiril. Vsi trije smo bili premočeni, skuštrani in pretreseni.

Borut me je naposled vprašal, zakaj sem mu rekla, naj s sabo ne nosi nepremočljive obleke. Opravičila sem se z razlago, da to nikakor ni tipično polinezijsko vreme. Tako kot v Mehiki, tudi tukaj nikoli ne dežuje.

 

Kapljice 2

 

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: