Ljudje

Pa kje in kako sem se znašel obdan s hrano v tem mojem življenju, se vse pogosteje sprašujem sam pri sebi. Kuhanje, pisanje o hrani, delavnice o kruhu, predavanja o kulinaričnih popotovanjih, oblikovanje in izdelava lesenih desk za rezanje, kot da kaj drugega sploh ne počnem in je kuhinja moj edini izrazni prostor, če že ne svetišče. Ne bi raje pisal navihane kratke zgodbice za otroke, svetoval naprednim podjetjem o kreativnih odnosih na delovnem mestu, oblikoval še kaj drugega kot kos lesa in tako kot normalni ljudje zavil v restavracijo na kosilo? Da nekaj ni povsem skladno v mojem delovanju, mi vsake toliko sporoči burna reakcija ega in telesa, ko me ljudje cukajo za rokav in sprašujejo, kako skuham to in ono. Gnjrh! Kaj ne vidite, da nisem kuhar in mi recept za pašto res ni najpomembnejša stvar, za katero je vredno živeti? Saj res, kaj pa je tista najpomembnejša reč? Tukaj moram narediti predah. Zadnjih dvanajst let sem se toliko prevrtel okoli loncev in računalniške tipkovnice, da sem povsem pozabil na osnovni vzgib. Res, zakaj hrana?


Smiljan Sosič iz Kozine – če je dobra letina, potolče Smiljan na brezpotjih Čičarije več kot tono brinovih jagod, iz katerih skuha vrhunski brinovec.
Če se vam ljubi spustiti se v mojo zgodbo, vas povabim v zanemarjeno pisarno z velikim oknom ob Šmartinski cesti, piše se leto 2003 in za pisalno mizo se dolgočasi mlad diplomant ekonomske fakultete. Piše govor sedemdesetletnemu direktorju, ki kandidira za še en štiriletni mandat. Malo prej je fant pripravnik napisal poročilo o vplivu oglaševalske kampanje na prodajo v trgovinah, nova direktorica marketinga je zastavila ambiciozen prodajni plan, sveže je magistrirala iz področja nabavnih poti. Dečko je poln znanja in ambiciozen – staro podjetje je potrebno osvežiti in program izdelkov in storitev približati mlajšim kupcem. Piše trženjske načrte, izvaja raziskave, snuje oglaševalske kampanje, piše, riše, oblikuje. Uspešen je, premika stvari tudi v številkah in tako si pribori svoj vrtiček – samookliče se za vodjo tržnega komuniciranja. In zakaj se tako dolgočasi za pisalno mizo? Ker se prav nič drugega ne premakne v tem podjetju. Kultura preteklosti. Odloči se, da se malo razbremeni in začne na službenem računalniku pisati knjigo. O svoji rodbini, zgodovini prostora, v katerem živi, in o hrani. Štirideset družinskih zgodbic, prepletenih z Uskoki, Kočevskimi Nemci, Vlaškimi pastirji iz Čičarije, lepo zaokroženih z okusnimi recepti, vezanimi na izpostavljeno temo. Knjiga ni nikoli izšla, je pa fant lažje prebrodil zadnje leto in pol v službi, preden jo je zamenjal.


Gospa Silvana iz vasi Barka v Brkinih – Silvana je ena najstarejših prebivalk zaselka na severno zahodnem delu Brkinov. Natančno mi je opisala postopke kisanja zelja in repe; temi, o kateri zbiram material za knjigo o joti.
Drugi prizor. Nekoliko mlajša pisarna, s prav tako velikim oknom. Nova služba v novem okolju. Družinsko podjetje, oče in trije otroci. Utečen posel, brez potrebe po inovativnosti. Dolgčas. Fant, tokrat pomočnik v pisarni direktorja, tekoče opravlja svoje zadolžitve, preostali čas pa študira Freuda in išče zanimive kolesarske poti po podeželju. Uteho išče v kuhanju večerje pozno popoldan, ko se vrne iz službe domov. Nekega dne se odloči in napiše odpoved. Redna služba ni zanj. Kolesaril bo naokoli, pisal naprej zastavljeno knjigo. Sobotno leto, prosto leto po šestih letih dela. Pred Maksi marketom v Ljubljani sreča Daria Corteseja in med srebanjem piva dobi ponudbo, če bi pisal za prilogo časnika Delo o hrani. Super, bi. Sledijo tri leta aktivnega dela na terenu, fotografiranja in pisanja, kot honorarni sodelavec spiše preko sto portretov, intervjujev, tematskih člankov. Ko pa za enotedensko reportažo o Korčuli in Pelješcu prejme 180 evrov honorarja, ga pisanje za medije mine.


Gospod Mate s Korčule –gospod Mate skrbno varuje zorjena stegna pršutov, ki bodo na koncu končali na mizi prestižnih korčulanskih gostiln.
Napiše in izda prvo kuharsko knjigo, bolj knjižico. In naslednje leto novo. V petih letih izda pet knjig in vmes pridno kuha, da lahko piše. Sem in tja naredi kakšno leseno desko, da ne pozabi na ročne spretnosti. Šesto leto pripravlja novo knjigo, vendar ga začne nekaj gristi. Zakaj kuharska tema? Ponovno, že šestič! Spomni se na darilo, ki ga je pred leti prejel od takratne punce. Psihološki test zanimanj. Dve izstopajoči področji – umetnost in komunikacija. Preblisne ga, da se zelo rad pogovarja z ljudmi. Da ga zanima zgodovina, etnologija, človek. S človekom se hitro zaklepetaš o hrani. Človek je medij, preko katerega se najlepše prenašajo informacije. Človeški stik ti omogoča, da nisi sam. Govor je čarovnija. Pisanje je beleženje te čarovnije. Kuhanje je ustvarjanje, jed kreacija. Kuhanje kot prispodoba libida, volje do življenja. Kratek premor.


Dečko s koromači iz Apulije – se rad nastavi objektivu. Še preden sem dobro izrekel tisti vljudni, ali lahko, se je dečko že postavil v pozo, trenutek za tem pa že odkorakal naprej proti stojnici.
Če sem se kaj naučil o sebi, je to prepoznana potreba po izražanju. Kar v osnovi pomeni, da ne želim biti sam, potrebujem tistega na drugi strani. Sogovornika, bralca, gledalca … Nisem kuhar. Tudi zgolj jedec nisem. Človek sem, ki raziskuje in piše. Kuham najraje zase, a kaj, ko kos kruha veliko lažje prodam od še tako dobre ideje. Kuhanje je odličen hobi in težaški poklic. Ani Roš bi najraje privoščil leto dni dopusta. Ker kupovanje knjig v Sloveniji ni ustaljena praksa in ker se seseda celoten knjižni trg, je veliko vprašanje, koliko knjig bom še napisal in izdal. Eno bom zagotovo spravil še čez, za naslednje ne vem več. A želja po bližini ostaja in človek kot osrednji lik mojega dela tudi. Zato sem za ta osebno izpovedni prispevek izbral portrete ljudi, ki sem jih na svojih potovanjih srečal, se z njimi pogovarjal in v beležko zapisoval njihove spomine in navade. Hrana je bila rdeča nit, v resnici pa - razlog za srečevanje.


Raid al Dagistani – iraški zdravnik je ob smrtnem tveganju prebegnil iz Iraka in si uredil življenje v Sloveniji. Portretiral sem ga v moji kuhinji, ko sva skupaj pripravila biryani, bogato jed iz riža, testenin, mesa in zelenjave.
Klemen Košir
Klemen Košir

Opazovalec sem z zvedavimi očmi, čudim se svetu okoli sebe. Človek je v središču zanimanja tudi takrat, ko sekljam korenček ali pišem recepturo. Rad se pogovarjam z ljudmi, ki delajo z rokami in zemljo. Doma se zgrbančim za računalnikom in predelujem nabrane vtise in zapiske, ki se že pet let zapored na koncu zgostijo v knjigo. Vmes sem mož in oče, včasih sem tečko, včasih dobrovoljček.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: