Moj fidžijski dom

“Nikoli ničesar ne rezerviraj vnaprej!

Nekako tako se je glasil nasvet mladega danskega popotnika, ki sem ga na začetku svoje potovalne kariere srečala v Avstraliji, točneje v hostlu mesteca Surfers Paradise. V nadaljevanju mi je utemeljil svoje prepričanje: če se vnaprej zavežeš, kdaj moraš nekje biti, se odpoveš svobodi improvizacije. Zaradi vnaprej plačanih kart ali aktivnosti ne moreš zgrabiti priložnosti, ki ti sekajo pot in ki pogosto uvajajo najlepša doživetja. Tistega nasveta sem se strogo držala, kar se mi je vedno obrestovalo.

 

Foto

 

Eno zadnjih improviziranih dogodivščin sem doživela na Taveuniju na Fidžiju, kamor sem se odpravila na nekajdnevni izlet, da bi se potapljala na tamkajšnjem Rainbow Reefu.

Ko sem plačevala pri blagajni v vaški trgovini, sem se zaklepetala z varnostnikom. Njegov petletni sinček se je skrival za očetovimi nogami in me radovedno gledal. Jack mi je postavljal običajna vprašanja - od kod sem, kje sem nastanjena in koliko časa ostanem. Potem pa je rekel:

"Če hočeš spoznati Fidži, bi morala živeti pri domačinih. Zakaj ne prideš k nam?"

"H komu?" mi ni bilo jasno.

"K moji družini. Veliko nas je, veseli te bomo."

Pa sem rekla:

"Zakaj pa ne?"

 

Foto

 

Poklical je sestrično, ki je prodajala zelenjavo na sosednji tržnici, ji nekaj povedal v meni nerazumljivem fidžijskem jeziku in mi nakazal, naj grem z njo. Sedli sva v taksi in se po beli cesti odpeljali do treh hišk sredi gozda. Kmalu sem ugotovila, da gre za številno razširjeno družino, ki živi na istem posestvu. Dobila sem čisto svojo veliko sobo z zakonsko posteljo - takega luksuza res nisem pričakovala!

 

Foto

 

Še najbolj so me bili veseli otroci Ko so tudi najstarejši prišli iz šole, so me povabili, da gremo vsi skupaj do naravnega tobogana za hišo. Seveda sem bila za!

Sprehodili smo se skozi gozd, preplezali nekaj večjih skal in nazadnje le prispeli do potoka. Otroci so brez premisleka (in oblečeni) skočili v potok, jaz pa seveda za njimi. Saj nisem imela izbire! Bilo je očitno, da to počnejo vsak dan, saj so čisto vsi spretno drseli med zaobljenimi skalami, nekateri celo stoje! Jaz sem se prvič spustila bolj po penzionistično, potem pa vsakič malce hitreje.

 

Foto

 

Pri družini Seini sem preživela skoraj en teden. Čeprav sem bila zelo rada v njihovi družbi, sem imela kmalu dovolj posedanja v krogu okrog velike sklede kave. Naj povem, da to nima nič skupnega z našo kavo. To je korenina, iz katere pripravijo njihov tradicionalen napitek, ki spominja na blatno vodo in rahlo omrtviči jezik in možgane. Okrog kave se vrti tamkajšnje družabno življenje, pijejo jo čisto vsak dan.

 

Foto

 

Problem je bil v tem, da so bili ti trenutki družabnosti za naše pojme zelo dolgočasni. Ko je bila kava pripravljena, smo se vsi posedli na tla okrog velike posode. Največja gospa je z zajemalko mešala kavo in vsakih nekaj minut nalila nekaj kave v čašico iz kokosovega oreha ter jo ponudila svojemu sosedu. Ta je počasi spil rjavo tekočino in ji vrnil čašo. Potem smo spet par minut gledali, kako ona meša kavo, nakar je nalila pijačo naslednjemu v krogu in tako dalje. Okus kave je milo rečeno ogaben, zato sem vsakič, ko sem bila jaz na vrsti, prosila za “oseko” in dobila le polovično porcijo. Ritual se je nadaljeval, dokler nismo izpraznili posode, in ker je potekal v popolni tišini, mi je bilo na trenutke prav nerodno. Prvič se mi je še zdelo zanimivo, da se več ur molče gledamo, potem pa sem začela odhajati na dolge popoldanske sprehode, da bi se le izognila temu "druženju".

Moji gostitelji nimajo veliko, a kljub temu so z mano delili čisto vse, kar imajo. V zahvalo sem jim podarila nekaj otroških knjig, starejšim pa nakupila šop kave. Ko sem se poslavljala, so mi s solznimi očmi ponavljali, da je tisto moj fidžijski dom in da se moram čim prej vrniti. Ne vem, če se bom sploh še kdaj vrnila na Fidži, a če se bom, potem se bom prav gotovo oglasila pri njih, a dopoldne, ko še ni čas za kavo.

 

Foto

 

 

Foto

 

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: