Življenje in smrt Muse Balbisiana

Ljudje smo zanimiva bitja. Vseskozi nihamo med  belim in črnim, pa nismo sivi, vseskozi si  želimo novih reči in veliko vsega. Ampak to še ni dovolj. Vse moramo dobiti hitro, hitreje, jutri, danes, takoj, če ne že prej, kot si zaželimo.

 

Banane. Dandanes jih hočemo takoj, zrele, nepoškodovane, tako je tudi z ribami, ki morajo v istem dnevu plavati v vsem tistem, kar radi naštevamo. In tako mora biti z jabolki, hruškami, mandarinami, grozdjem,....  In potem. Potem je vse tiho. Samo, da je na mizi, niti na mizi ni treba, samo da je, da je na voljo našim velikim očem. Morda kdo, sploh oni, ki so vpleteni, kdaj razmišlja o tem, koliko to stane, kolikšni so dobički, kolikšne izgube, kadar ostane neprodano, kadar zgnije, kadar gre v nič. In potem? Nobenih sprememb, sploh ne takih, ki bi te možnosti omejile, skrčile, pokazale, kako nepotrebne so. Mene, ki sem včasih malo nagajiv, če ne že žleht, kar ni isto kot hudoben, pa vseeno zanima, kolikšen je ogljični odtis takih nerazsodnosti. Bi upal kdo izračunati, kolikšen je ogljični odtis ene tone banan, ki jih pripeljejo iz honduraških gozdov do zajtrkovalnice v kakšnem hotelu v Bovcu. Ampak natančno, kolikor se da,  s transportom, hlajenjem na poti, hlajenjem in zorenjem v skladiščih, z mazutom, ki ga ladje vozijo sabo in porabljajo za vse te poti … tudi ladja ima svojega, ki ga je treba prištetim kot se prišteva del njene cene v strošek prevoza. In to še ni vse. Rad bi vedel, koliko nas čaka neučakanost, nestrpnost.  Kolikšen torej, če bi banane sem pripeljali neposredno, brez postankov, čakanja, čez Panamski prekop? Kolikšen je bil ogljični odtis te tone banan, če bi jo hoteli dobiti v 24 urah. Saj vem, da tega nihče ne bi šel računat, bolj mi je do tega, da premislimo, kadar nakupuje karkoli pač že.

Slika

 

In še malo šepomnitetovariši.

 

Leta 1958 sem se na star ribiški ladji peljal iz Splita v Supetar. Ne vem več, koliko časa je trajala pot, spomnim pa se vonja, po pravici rečeno smradu, zgodbo so mi pa pripovedovali starši z velikim veseljem v mojo še večjo sramoto. Ne počnite tega svojim otrokom. Skratka, neki Nemec mi je dal banano. Ker je še nikoli nisem videl, sem se je in začel jokati, jokati, jokati do Supetra. Takrat še ni bilo hitro, hitreje, takoj. Danes se zjokam, ko vidim še čisto dobre banane v smeteh. In druga zgodbica je iz kante za organske odpadke iz tega tisočletja, iz leta 2005. Te banane ni bilo tam, bila je na kolegičini mizi, taka lepa rumena. Za malico. Ampak kolegice ni bilo več v službi. Šele čez tri tedne se je vrnila. Banana je vmes počrnila, se posušila, taka mumija je postala. Pa je gospa po zasluženem dopustu planila v prostor, vsa polna idej o tem in onem in na koncu je rekla, da je treba poskrbeti za potepuške pse in mačke, ker … S  prijateljem sva pozorno poslušala in komaj  neučakano in že skoraj nestrpno hlepela po vsaj za silo dolgem vdihu. In zgodilo se je. Vdih in vanj je vdrl kolega: „Pusti pse in mačke, saj še za banano ne znaš poskrbeti!“

 

In je ta pred kratkim sladka Musa Balbisiana z vso pezo in bremeni cen, nafte, dobičkov in ogljičnih odtisov postala odpadek.

Slika

Aleš Leko Gulič
Aleš Leko Gulič

Rojen pravo leto in preživel vse, kar se je dogajalo v Trbovljah in po drugod zadnjih šestdeset in še nekaj let, sicer tudi na študiju in delu v Ljubljani, Ampak kot dnevni migrant. Zdaj v pokoju.  Never surrender! Sodelavec pri kakšnem filmu in take reči. Bajkerske, recimo. Pa Dedek Mraz, kadar pride čas zanj. Rdeći križ. Delavski dom Trbovlje, Rock Radio vsako nedeljo ob osmih in Osapov Čebelnjak z novimi zadevami ob petkih.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: