Naravne danosti – blagoslov ali prekletstvo?

Avtor naslovne fotografije: Arne Hodalič

 

Slovenci se radi ponašamo z naravnimi vrednotami naše lepe dežele. Država jih (vsaj na deklarativni ravni) varuje in ščiti pred neželenimi vplivi ali uničenjem. Seznam naravnih vrednot, ki jih določi minister za okolje, je bil nazadnje posodobljen leta 2019 in vsebuje 17.470 enot. Na njem izstopa podzemni kraški svet: kar 12.148 je podzemnih jam. Okoli 70 % vseh razglašenih naravnih vrednot torej predstavljajo jame, ki so zaščitene s posebnim Zakonom o varstvu podzemnih jam. Navzven se zdi, da so jame naš najbolj varovani košček narave. Podzemlje potemtakem zagotovo ni ogroženo?

Slika
Pravljično pot ob ob reki Rak (Mali naravni most, Rakov Škocjan) krasi pol metra visok kup pene v ozadju. Občasno so pene na ponikalnicah naravnega izvora, (pre)pogosto pa so posledica onesnaženja.

 

Za naše podzemlje dostikrat velja pregovor »daleč od oči, daleč od srca«, čeprav kras definira Slovenijo. Kraška podlaga določa izgled površja večjega dela države, vse od Alp do Snežniških gozdov. Podzemne vode so vir pitne vode za več kot 97 % prebivalstva. Ponašamo se s svetovno znano Postojnsko jamo, ki je s 116 vrstami jamskih živali biotsko najbolj pester jamski sistem na svetu. Nekatere med njimi je moč najti le v točno določenem curku vode v jami in nikjer drugje na planetu. Pod našimi nogami živijo čudesa evolucije, izjemnega pomena za razvozlavanje skrivnosti življenja. Na primer človeška ribica, največji jamski štirinožec in žival z največjim genomom na svetu. Njihova domovanja krasijo sigaste tvorbe dih jemajoče lepote, ki skrivajo informacije o podnebjih davno minulih dob. A naravne vrednote ne zmorejo več. Samočistilne sposobnosti podzemlja trepetajo pred vedno večjim vnosom onesnažil. Dvesto let človeške aktivnosti je pokazalo, kako nemočno je podzemno ravnovesje napram neizprosni moči civilizacije.

Slika
Dvoboj. Avtor Marko Kočevar, vir Delo (https://www.delo.si/mnenja/komentarji/cloveska-ribica-ali-kamion/).

 

Državne institucije, ki skrbijo za našo naravo in okolje, imajo jamarje kar rade. Vsako leto očistimo kakšno jamo. Največkrat to počnemo zastonj ali za stroške golaža. O čiščenju pošljemo pristojnim službam poročilo, te službe pa nato status onesnažene vrednote spremenijo v neonesnaženo, kljukica, ki lepo izgleda na poročilih. Odstranjevanje odpadkov iz naravne vrednote je sicer hvalevredno. Poleg tega, da preprečimo izliv kakšnega akumulatorja ali kantice motornega olja, imajo takšne akcije predvsem osveščevalni namen. Čistilne akcije izvedemo s sodelovanjem lokalnih prebivalcev. Ti mnogokrat ne vedo kako obširen in raznolik svet se skriva pod našimi nogami. Novo zavedanje, da njihova zemlja skriva naravna bogastva, bodisi čisto pitno vodo ali človeško ribico, ponotranjijo in razširijo med ostale.

Slika
Jamarji radi čistimo jame »za golaž«. Foto: Domagoj Korais, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana.

 

Kaj pa ko varovanje podzemlja trči ob ekonomske interese? Obširna polja krmne koruze je potrebno radodarno zalivati z nitrati. Četudi polja po izplačilu subvencij sploh niso požeta. Ideja o velikem jezu na majhnem potoku, ki bi poškodoval celo UNESCO svetovno dediščino, kar noče zamreti. Kam umestiti novo tovarno? Proizvodnja v Magni že stoji, dogovor o delovnih mestih manj kot polovično izpolnjen, okoljska škoda nepopravljiva. Preventivni ukrepi so dragi. Trajnostni turizem ni dovolj dobičkonosen. Ruralna območja rabijo službe. Ljudje rabijo elektriko. Gospodarstvo mora rasti. Varstveniki nimajo pojma, živijo v oblakih, ne vidijo malega človeka. Vam je tovrstni ton kaj znan?

 

 

 

Briljantni film Vodni krog v dobrih štirih minutah pove vse. Ljudje pijemo, kar sejemo. Avtor: Ciril Mlinar Cic.
 

Ko pride do večje nesreče se ta pojavi na naslovnicah vseh medijev in varstvo našega okolja za kratek trenutek postane aktualna (seveda antropocentrično obarvana) tema. Takrat je običajno že prepozno. Varovalke so zatajile, popraviti napake ne znamo, lahko le nemočno opazujemo in upamo, da je narava dovolj odporna na človeške neumnosti, da bo namesto nas opravila delo. Požar v Kemisu, 2017. Petsto ton gorečih nevarnih odpadkov. Izlitje kerozina pri Hrastovljah, 2019. Še vedno ne vemo kam je poniknilo več kot 10.000 litrov. Nedavna tragična nesreča v Melaminu. Vsakokrat je bilo ogroženo podzemlje. Naša pitna voda. Dom neštetim živalskim vrstam. Svetovna vroča točka biodiverzitete. Kolikokrat se bomo še za las izognili (večji) okoljski katastrofi?

Slika
Čiščenje jame je lahko vaški dogodek. Foto: Jaka Flis, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana.

 

A opozorila biologov, hidrologov, krasoslovcev in okoljevarstvenikov so hitro poteptana in zasmehovana s strani kapitala. Javni diskurz v Sloveniji temelji na čustvih. Razvojni načrti - zaviranje napredka - gospodarska rast - zeleni ekstremisti - delovna mesta - izumiranje vrst. Kako najti ravnovesje? Neskončna rast na z dobrinami omejenem planetu ni mogoča. Kako spremeniti razmišljanje dovolj velike množice? Znotraj lokalne skupnosti je morebiti težko uvideti prednosti varstvenih interesov napram kratkoročnim ekonomskim koristim. Ampak, ali ekonomski interesi tukaj in zdaj živeče peščice prevladajo nad vrednostjo svetovne dediščine? Je sploh možna srednja pot vzdržnostne in sonaravne blaginje, v dobro zanamcev in planeta? Ne vemo. Kljub temu (ali ravno zaradi tega) pa bomo jamarji še naprej čistili jame in osveščali ljudi o pomenu podzemlja za vse, ki si delimo ta košček Zemlje. Za človeka in človeško ribico, za drobnovratnika in stalagmite. Za čisto vodo naših zanamcev. Morebiti pa tudi državne institucije nekoč začnejo delovati za okolje. Bila bi dobra naložba v prihodnost, četudi bi bil kratkoročni načrt gospodarske rasti zato manj bleščeč.

Slika
Jamarji bomo še naprej čistili jame. Foto: Domagoj Korais, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana.
Špela Borko
Špela Borko

Podzemlje me je zasvojilo leta 2013. Skrivnostni in neraziskani kraški svet tik pod domačim pragom je prežel vse aspekte mojega življenja. V prostem času raziskujem globoke jame v slovenskih in tujih gorah. V nedrjih gora, odmaknjeni od ponorelega sveta, člani Društva za raziskovanje jam Ljubljana iščemo pot skozi goro od vršacev do izvirov - potihem upamo, da je ne najdemo prehitro. Med delavniki pa v Skupini za speleobiologijo (Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta, UL) preučujem evolucijsko dinamiko podzemnih živali.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: