Nekoč bile so zime

»Dedek, zadnjič mi je mami kazala fotografije iz časa, ko si bil ti še mlad. Vse naokrog tebe je bilo belo. Je bil to kak poseben prah, ki ste ga posuli?« vpraša desetletni Tin svojega dedka. Piše se leto 2060. V Sloveniji že več kot desetletje ni padla niti ena snežinka in otroci snega še niso videli.

 

Dedek se nasmehne in reče: »Veš, Tin, tisti beli prah s fotografije je sneg. To je voda v drugem agregatnem stanju, ki se pojavi, ko je dovolj hladno. Takrat namesto dežnih kapljic iz neba padajo snežinke. To so čudovite, mehke kristalne tvorbe, ki se pri pristanku na tleh medsebojno vežejo in naredijo takšno mehko, puhasto plast, primerno za vse sorte vragolij. Inuiti, ki prebivajo na severu, imajo za vsako vrsto snega svoje ime in teh je okoli 200!« Ob tem ga tok misli nehote popelje v preteklost. Zasmeji se in sklene, da bo Tinu predstavil, kaj vse so počeli na snegu. Tinove oči pa se zasvetijo.

 

»Khm, no ... Kje sem že ostal ...« se zbira dedek. »Pripovedoval si mi o snegu in o vragolijah,« ga hiti opominjat Tin.

 

»Ja, ja. Takole je to bilo. Nekoč bile so zime. Tam nekje do mojega 30. leta nas je praktično vsako leto obiskala prava zima, ki je pobelila gore z več metri snežne odeje. Pa tudi po dolinah je kdaj padlo. Ljudje so se sicer pritoževali, saj so sneg morali odstranjevati s parkirišč, pa še avtomobili niso tako ubogali, kot so bili vajeni. Tisti, ki smo radi zahajali v naravo in gore, pa smo sneg naravnost oboževali.« Tok misli ga povleče še globlje v tiste čase. »Spominjam se, kako so me starši bolj ali manj vsak konec tedna peljali smučat. To je videti podobno kot smučanje na vodi, le da nam je za pogon služila sila težnosti, drseli pa smo po snegu. To je bilo res zabavno. Smučal si lahko na urejenih smučiščih, kjer si se navzgor popeljal z žičnico. Druga možnost pa je bilo turno smučanje, kjer si pod smuči nalepil kože, ki so poskrbele, da si se s smučmi lahko vzpenjal, pri spustu pa si jih odstranil. Tisto je bilo šele rajsko! Pri smučanju po sveže zapadlem snegu si imel občutek, kot da drsiš po puhastih oblakih.«

 

»Vav dedek! A ste počeli še kaj drugega?« vzklikne radovedni Tin. »Ja, tudi sankali smo. To je bilo rezervirano sicer bolj za otroke, ampak tudi, ko smo bili starejši, smo se radi usedli na sani in prebudili otroka v sebi. Jaz sem v svojih 20. letih sicer tudi tekmoval v sankanju na naravnih progah. Potovali smo po vsej Evropi in se merili z drugimi narodi. Avstrijci so bili najboljši, mi pa smo to jemali bolj kot druženje. Ampak že takrat se je videlo, da se naše podnebje spreminja.« Nadaljuje: »Spomnim se zime leta 2012. Bili smo na tekmi v nemškem mestecu Oberammergau. Ker pri nas ni bilo snega, smo na tekmo prišli kar brez treninga. V svoji polomljeni nemščini sem sotekmovalcem hitel razlagat: »vir habe kalt, aber kajn šne«. Kakšnih zavidljivih rezultatov tisto sezono nismo dosegli, ampak vseeno smo se imeli fino. Nismo pa se zavedali, da v prihodnosti niti mrzlih zim ne bo, kaj šele snega. Človek ima to slabost, da ne razmišlja dovolj na dolgi rok in ne razmišlja o posledicah svojih dejanj. Zapomni si to.«

 

Tin je otrok, ki ga zanima okolje, zato hodi na okoljevarstveni krožek. Spomni se, da je učitelj zadnjič razlagal, da so od leta 2000 poletne suše vse močnejše. Zato vpraša dedka, ali ve, zakaj je  tako, in dedek odgovori: »Torej, kot sem ti povedal, ni sneg nič drugega kot voda v drugem agregatnem stanju. Ker so snežni kristali različnih oblik in velikosti ter zato, ker se medsebojno veže, ostane na zemeljskem površju veliko dlje kot običajne vodne kapljice. Zadostna količina energije, torej toplote, nato kristale stopi in jih pretvori v vodne kapljice, ki potem po soteskah, potokih in rekah potujejo proti morju.« Srkne požirek čaja in nadaljuje. »Tako je snežna odeja, ki je po gorah ostala vse do junija ali celo julija, takrat služila kot velik rezervoar vode, ki je preprečeval sušna obdobja. Voda pa je iz snežišč izparevala tudi v ozračje in povzročala dež.« Spomni se še na kmeta Rudija in nadaljuje: »Sneg pa je koristil tudi kmetom, saj je poskrbel, da je bila zemlja ob pomladanski setvi dovolj vlažna in primerna za sajenje. Danes pa jo mora naš sosed Rudi pred setvijo dobro navlažiti in s tem porabimo še več vode.«

 

»Oh joj, pa niste mogli narediti ničesar, da bi sneg ostal?« ne da miru Tin. Dedek se popraska po glavi, povesi pogled in žalostno odgovori:

 

»Lahko bi. Če bi družbo takrat nekako resetirali in če bi vsak začel pri sebi ...

Če bi vsak od nas za pot v službo uporabil kolo namesto avta.  Tako pa smo se vozili vsak s svojim osebnim avtom, ki je bil sicer narejen za 5 potnikov.

Če bi za potovanje znotraj kontinentov namesto letal uporabljali hitre vlake.

Če bi postali bolj skromni in kupovali manj reči. Kupovali smo poceni kitajska in indijska oblačila, ki smo jih po nekaj nošenih zavrgli.

Če bi se prehranjevali bolj preudarno. Ker krava ni bila optimizirana za proizvodnjo mesa, ampak je optimizirana zato, da je pač krava.

Če bi kupovali lokalno pridelane in izdelane produkte. Januarja 2020 sem imel na pultu v vsakem trenutku sadje iz 5 držav, da ne govorimo preostalih sestavinah v shrambi in hladilniku.«

 

Tin obžalujoče odgovori: »Joj, pa to je grozno. Jaz bi imel raje sneg, kot da ste imeli vi 5 vrst sadja sredi zime. In raje grem peš v šolo, kot da preživljamo poletja brez vode. In na srečo so izumili rastlinski nadomestek za meso. Kaj bi dal, da bi lahko enkrat skočil v mehak sneg in se smučal.« Nato pa zaključi z mislijo: »Dedek, malce sem jezen na vas. Ampak, tako kot praviš, človek ima to slabo lastnost, da ne misli dovolj na posledice svojih dejanj.«

 

Bo svet naših vnukov res tak? Nam bele zime mahajo v slovo? Razmislimo, kaj lahko vsak stori pri sebi, da bodo tudi naši vnuki spoznali diverziteto našega lepega planeta.

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

Žiga Humar
Žiga Humar

Profesionalni ljubitelj raziskovanja podatkov, serviranih na vse načine. A moje življenje bi bilo prelahko, če bi imel eno samo ljubezen. Podatki so lahko ljubosumni na mojo ljubezen do raziskovanja sotesk. Egoistično bi bilo, da bi ta čuda narave držal samo zase. Zato vas skozi soteske popeljem v svojih prispevkih v Čebelnjaku, poleti pa tudi v živo, če zberete dovolj poguma.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: