Premikanje na lastni pogon

Vse svoje življenje se ukvarjam z gibanjem na različnih nivojih intenzivnosti in zahtevnosti. Od najbolj enostavnega, kot je hoja, do izjemno zahtevnega, kot je vrhunski alpinizem. Hojo sem najprej doživljal kot ne bodi ga treba gibanje, brez katerega ni šlo, če sem želel priti do vznožja stene, ki sem jo želel preplezati, potem pa kot nujno zlo, če sem se hotel vrniti v dolino.

 

Mnenje o hoji sem začel spreminjati na prvih odpravah v Himalajo, ko ni šlo le za nekaj ur hoje, ampak za več dni ali celo tednov, da smo prišli do vznožja želene gore. Lepoto neznanih pokrajin pod najvišjimi vrhovi sveta sem skozi hojo spoznaval in občutil veliko bolj intenzivno. Svoje so dodala še druženja z domačini. Eni so, kot najeti nosači potovali z nami, druge smo srečevali na poti, tretji so nam v redkih, odmaknjenih vaseh ponudili svoje skromne domove za prenočevanje. Kljub nestrpni želji, da bi čim prej prišli pod goro in začeli s plezanjem, me je počasen, naraven in človeku prijazen ritem gibanja, že po nekaj dneh posrkal vase. Kako lepo je bilo hoditi in se počasi bližati cilju, pri tem pa spoznavati povsem drugačen način življenja in dojemanja sveta. Na  »razvitem« zahodu se nam vedno nekam mudi, nenehno nam primanjkuje časa, v deželi pod Himalajo pa ga je vedno dovolj. Ko smo spraševali domačine, kako daleč je še do odcepa v stransko dolino, ki nas bo pripeljala pod goro, so nam prijazno pojasnili, da ni prav daleč. Le tri dni naj še hodimo naravnost, četrti dan pa naj zavijemo levo…

Slika

 

Bolj ko so minevala leta, bolj se je moj odnos do plezanja in hoje premikal v korist slednje. Seveda mi je še vedno v užitek preplezati kakšno steno ali zahteven vrh, a v hoji, pri kateri imaš več časa za raziskovanje okolice, pa tudi samega sebe, odkrivam vedno nove cilje, sanjarjenja in hrepenenja. Pa naj gre za Himalajo ali druga tuja gorstva. Premikanje na lastni pogon, torej peš, se mi zdi vse bolj smiseln način potovanja in doživljanja sveta. Ne le, da hoja povečuje intenzivnost naših zaznav, prevetri telo in duha in s tem ustvari odlične pogoje za razmišljanje in ustvarjanje. Kar najbolj pa zmanjšuje še naš ogljični odtis.

 

Prav številna peš potovanja po Himalaji in drugih veličastnih pokrajinah našega planeta so me počasi privedla do spoznanja, da je na enak način mogoče bolj intenzivno doživeti tudi domačo Slovenijo. Dodatno je k temu spoznanju prispevala epidemija covida, ki je za nekaj časa ustavila moje utečene poti na druge celine. »Obsojen« na Slovenijo, sem obudil staro zamisel, da bi se od doma peš odpravil na Triglav in če bom že prišel do tja, bi se bilo nesmiselno vračati po isti poti. Vračal bi se lahko preko Karavank in Kamniških Alp nazaj do Ljubljane.

Slika

 

V kakih tridesetih poskusih in raziskovanjih posameznih etap, mi je v času od maja do avgusta 2020 uspelo začrtati in prehoditi to zanimivo in lepo krožno pot, kot nevsiljivo hvalnico hoji, pa tudi lepotam Slovenije. Poimenoval  sem jo Krona Slovenije in napisal vodnik po njej, ki je izšel v slovenskem in angleškem jeziku. Odziv medijev in predvsem pohodnikov, to je uporabnikov poti me je prijetno presenetil. Zanimanje za pot in vodnik po njej je preseglo moja pričakovanja. V nekaj mesecih je pošlo več kot 1500 izvodov, kar je zame razveseljivo dejstvo, da veliko ljudi prepoznava prednost in korist tega načina gibanja zase in za okolico.

 

Kako lepo čas stvari postavi na svoje mesto. Iz zasvojenca s plezanjem v zgodnjih mladih letih, se sedaj v »poznih mladih letih«, spreminjam v zasvojenca s hojo. Za prihodnje leto, 2022, sem si za svojo 70 letnico vnaprej zamislil darilo. Krono Slovenije bom prehodil v enem zamahu. Kakih štirinajst dni časa si bom vzel, ali pa še kak dan več, da bom počasi in v miru kolovratil po eni najlepših pokrajin Evrope. Kot v Nepalu, jo bom morda prehodil s sopotniki, spoznaval mimoidoče in tiste, pri katerih bom prenočil. Pri tem pa obujal spomine, se čudil naravni in kulturni dediščini svoje domovine in se v vseh pogledih  imel prav imenitno.

 

Bi si lahko podaril še kaj več?              

Slika   

Viki Grošelj
Viki Grošelj

Rojen 3.6.1952. po poklicu športni pedagog s 40 leti dela v osnovni šoli, ob tem pa še vrhunski alpinist, himalajec, gorski reševalec in gorski vodnik.
Poleg številnih vzponov v domačih in tujih gorah sodeloval na več kot tridesetih odpravah v neevropska gorstva. V Himalaji pa opravil enajst vzponov na vrhove desetih od 14. osemtisočakov. 

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: