Superdivje: čemaž naš vsakdanji in koprive domače

Splošno je znano, a smo večinoma pozabili na to, da je divja hrana superhrana (»divjaki« so nekdaj jedli super). Pravzaprav je vsaka hrana superhrana, samo da je hrana. A kaj, ko večina hrane tako imenovanega civiliziranega sveta ni hrana. Zato ni odveč, da pridobimo izvorne podatke, ki so še vedno in trajno shranjeni v genskem zapisu divjine (nenazadnje tudi v nas, vsej civilizaciji navkljub – DNA je po strukturi že dobre štiri miljarde let od prvih bakterij sem edino nespremenljivo gonilo življenja, ki ga tako radostno ustvarja s neprestano spreminjavim razvrščanjem v dednem zapisu) ter izvemo kaj okusnega, poživilnega in sploh močnega. Nič novega sicer, saj smo to jedli, ko nas še ni bilo.

 

Mikavna je domneva, da se je hrana z gojenjem pomehkužila in z njo vsi, ki jo jemo. Da nima več tiste izvorne ustvarjalne moči, ki omogoča, da je vsak, ki jo jé, ne le cel, ampak tudi ves. Kajti naše telo še vedno živi v kameni dobi, pamet pa blodi med namišljenimi svetovi ter skuša ugotoviti, kaj je najbolj boljše. S pomembno predpostavko: bolj ko je boljše, višjo ceno ima.

 

Osupljiva je izkušnja, ko s pomočjo lastnih prebavil in tistega kančka neokrnjene pameti, ki je še ostal vsej sodobni inkviziciji navkljub, ugotovimo, da so najbolj super živila tako draga, da nimajo cene. Koprive, čemaž, hmelj, regrat, penuše, kurja črevca in drugi pleveli pa take užitne divje reči. Prevedeno v osnove hranoslovja to pomeni, da imajo užitne divje rastline v povprečju tri- do štirikrat več vitaminov in rudnin kot gojene, njihove antioksidante in druge v telesu še kako bioaktivne snovi pa menda lahko premetavamo kar z lopatami. Da o psihofizičnem stanju, ki ga omogočajo, niti ne govorimo, ker besede zmanjšujejo ustvarjalno lakoto pa še nihče ni bil nikoli sit od njih.

 

Kaj naj torej zdaj? Naj obrnemo prehrano na glavo? Ni potrebno, le glavo obrnimo na glavo ter okusimo, da še vedno živimo v divjini, ki samo čaka, da nam streže in nas razvaja, da (p)ostanemo, kar že smo. Divjaki v kravatah, poslovneži v oblekah iz mahu in smrečja.

 

Prijeten tek na najdaljše divje proge. Za koprive, s čemažem naprej!

 

 

Solata s koprivami in čemažem na osnovi kurjih črevc: v skledo damo mlade poganjke kurjih črevc in pol toliko zmečkanih (da ne žgejo) in narezanih surovih koprivnih vršičkov in približno enako količino narezanih čemaževih listov. Malo posolimo, zabelimo, okisamo.

 

 

Čemaževi zvitki s panceto in koprivami: na list čemaža damo tanko rezino pancete in zmečkan vršiček koprive. Zvijemo in pojemo ter postopek ponavljamo, dokler je le lakote kaj.

 

Čemaževo-koprivna rižota: riž skuhamo v osoljeni vodi; ko se ravni riža in tekočine izravnata, ugasnemo ogenj ter vmešamo dovolj čemaža in kopriv. Premešamo, pustimo nekaj časa ter zabelimo z oljčnim oljem ali z ocvirki.

Dario Cortese
Dario Cortese

Je ponosni vodja pasjega tropa, ki ga pelje vsak dan ven, torej trop njega. Po izobrazbi je stezosledec, zato se kar naprej izgublja, medtem ko išče nove poti. Po poklicu je hribolazec in dolgolazec, saj živi v Dolgem Lazu, dolgem tako, da mu konca videti ni. Rad je v družbi rastlin in gob pa tudi rad jé in je. O tem je napisal tudi nekaj knjig.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: