Tisti, ki dobro hodijo

Pred nekaj leti sva z Rickom jadrala po zahodni Mehiki. Sredi najbolj vročega poletja sva imela genijalno zamisel, da jadrnico dvigneva iz vode in opraviva nekaj nujnih vzdrževalnih del. Po nekaj dneh nama je bilo jasno, da avgust ni najbolj primeren mesec za težaško delo v ladjedelnici sredi mehiške puščave. Soglasno sva sklenila, da greva na daljši izlet in se vrneva, ko bo temperatura padla pod 40 stopinj Celzija.

 

Z vlakom sva se odpeljala do največjega in najglobljega kanjona v Severni Ameriki. Če ste pomislili na Grand Canyon v Arizoni, se motite. V osrčju severne Mehike se namreč nahaja kanjon, ki je kar štirikrat globlji od onega v ZDA, pa tudi veliko daljši je. Toda zanj je le redkokdo slišal. Mehičani mu pravijo Barrancas del Cobre, turisti pa ga poznajo pod imenom Copper Canyon.

 

Najboljši način za obisk te naravne umetnine je prav gotovo El Chepe, turistični vlak, ki nas od obmorskega Los Mochis odpelje do mesta Chihuahua. Na 940km dolgi poti se peljemo čez kar 410 mostov in skozi 99 tunelov (najdaljši je dolg skoraj dva kilometra).

 

Mehika

 

Po enem letu puščavnate pokrajine Kalifornijskega polotoka je bilo zelenje Sierre Tarahumare za naju prava paša za oči. Čeprav sva imela na vlaku rezervirana zelo udobna sedeža, sva se raje zadrževala na odprtem koncu zadnjega vagona, kjer sva se lahko kot otroka čudila razgledu.

 

Mehika

 

V širnih gozdovih Sierre Tarahumare se skriva indijansko pleme Raramuri, kar pomeni tisti, ki dobro hodi. Hitre noge so jim pomagale pri lovu, pri dolgih pohodih od enega naselja do drugega in nenazadnje pri begu pred Španci v 16. stoletju. Znani so kot najbolj vzdržljivi tekači na svetu. Svet se čudi predvsem nad tem, da zmagujejo na maratonah kljub temu, da tečejo bosi ali v preprostih sandalih iz avtomobilskih gumb. Srčno priporočam knjigo Rojeni za tek Christopherja McDougalla (pri nas jo je izdala založba Sanje), ki lepo opisuje to nenavadno pleme.

 

Mehika

 

Danes jih v jamah in gozdovih živi še okrog 50.000. Preživljajo se s poljedeljstvom in živinorejo, civilizacija pa jih prav nič ne zanima. Med vožnjo z vlakom lahko med drevesi opazimo žive barve ženskih kril. Preko ramena nosijo velike rute, iz katerih štrlijo otroške glave.

 

Mehika

 

V tem ogromnem gozdu je posejanih nekaj manjših naselij, a midva sva si najbolj želela svežine, zato sva iz vlaka izstopila šele na 2800 metrih nadmorske višine. Tam leži glavno naselje Creel, kjer se vsakdan vaščanov in turistična ponudba lepo prepletata, tako da lahko istočasno dobiš uvid v to, kako zgleda življenje tamkajšnjih ljudi, lahko pa tudi dobiš čisto hotelsko sobo in pitno kavo (kar je v ostalih vaseh v kanjonu skoraj nemogoče). Creel ima majhen trg, kjer lahko najboljše začutimo utrip mesta.

 

Ženske v barvanih krilih sedijo pod drevesi in so zatopljene v tkanje ali pletenje. Otroci tekajo bosih nog naokrog. Pogosto pripeketa mimo konj s čisto pravim kavbojem na hrbtu. Očitno je, da se nikomur nikamor ne mudi. Glavni dogodek je prihod potniškega vlaka ob štirih popoldne. Hotelski uslužbenci se zagrebejo za redke turiste, ženske na trgu razstavijo svoje izdelke za prodajo, turistični vodiči pa vabijo na ta ali oni sprehod.

 

Mehika

 

 

Mehika

 

Vas je tako majhna, da se vsak glas hitro razširi. Dober teden po najinem prihodu me je vaška učiteljica vprašala, če bi prevzela nekaj ur v njihovi osnovni šoli, Ricka pa so prosili za pomoč na bližnji farmi konjev. Tako sva se za trenutek oba spet znašla v svojem prejšnjem poklicu... 

 

Mehika

 

Ko sva v prvih avgustovskih dneh zbežala s prevroče obale, sva načrtovala teden ali dva oddiha, Creel pa naju je tako lepo sprejel, da sva tam ostala cele štiri tedne. Na koncu sva se počutila že kot doma. Vedela sva, kje dobiti najboljšo kavo, kdo dela najboljše burrite in ob kateri uri se bo ulil dež. Vaščani so se naju že navadili in nihče nama ni več ponujal izletov ali spominkov. Mene so otroci in njihovi starši nagovarjali na ulici in mi ponavljali, kako navdušeni so bili nad mojim poučevanjem o živalskem svetu Kortezovega morja. Najbolj jih je seveda očaralo to, da živim na jadrnici. Le redki izmed njih so že kdaj videli morje...

 

Mehika

 

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: