Top of Europe

Imam nekaj turno smučarskih področij, ki jih ponavljam iz leta v leto,  a se jih ne morem naveličati. Eno od njih so Bernske Alpe. Področje najdaljšega ledenika v Evropi,  ledenika Aletsch,  je prvovrstno igrišče za resne turne smučarje. Hkrati pa na sami železniški postaji na sedlu Jungfraujoch ponuja morda najbolj izrazit kontrast med resno gorsko naravo in brezglavim potrošništvom, z vsem kar to potegne zraven. Že prvi korak ven iz stavbe na sedlu Jungfraujoch čaka zahteven ledenik Jungfrau, kjer neopremljenega in neveščega človeka čaka skorajšen padec v ledeniško razpoko.

 

Sedlo Jungfraujoch
Sedlo Jungfraujoch

 

A tik pred tem bomo priča najbolj primitivnemu, hiper potrošništvu, ki si ga lahko zamislite. Gneča ljudi, med katerimi bo največ vzhodnjakov, se bo gnetla s svojimi palicami za samofotografiranje, kupovala cenene spominke, po možnosti vlačila s seboj majhne otroke, ki bodo zaradi višine omedlevali. Ogledali si bodo Ledeno palačo z ledenimi lutkami, Alpine sensation, Snow fun park, morda šli na kosilo v indijsko restavracijo Bollywood. Mladi se ponavadi vsedejo v kak vogal kavarne in ob frcanju po telefonih čakajo na naslednji vlak, ki jih bo odpeljal dol. Važno, da so odkljukali Jungfraujoch – Top of  Europe, kakor so Švicarji poimenovali celotno zgodbo.

 

Začetek le te je pravi spomenik možne človeške ekscentričnosti. Adolf Guyer Zeller, uspešen poslovnež, si je zamislil železnico skozi Eiger na Junfraujoch. Nora ideja, ki v današnjem času niti v sanjah ne bi šla skozi. Po šestnajstih letih dela, kopanja rova skozi Eiger, so se leta 1912, dolgo po Guyerjevi smrti, prebili na široko 3442 metre visoko sedlo Jungfraujoch. Tam je v naslednjih letih zrasla še ogromna zgradba, v kateri so sedaj poleg raziskovalnega dela in observatorija še vsi prej omenjeni bizarni oddelki. Marketinško ugoden naziv nima z realnostjo nič skupnega in glede na gorniško tradicijo bi Švicarji lahko bolje premislili o imenu. No, verjetno so, saj Google pod Top of  Europe vrže ven izključno Jungfraujoch. Kljub temu da gre za najvišjo železniško postajo v Evropi, najvišji poštni nabiralnik v Evropi in verjetno najvišjo trafiko,  kjer lahko kupiš debilne spominke v Evropi, si tega naziva ne zasluži!

 

Kaj pa je Top of  Europe v resnici? Kateri je najvišji vrh v Evropi? Pred razpadom Sovjetske zveze je kot najvišji evropski vrh veljal Mont Blanc,  a ga je s prihodom Rusije v Evropo premagal Elbrus, najvišja gora Rusije in Kavkaza. Geografi se prerekajo,  kje je pravzaprav meja med Evropo in Azijo. Eni trdijo, da meja poteka severneje od Kavkaza, eni pa, da poteka po njegovem grebenu, kjer dominira prav Elbrus. Daleč na vzhodu je to, zato se marsikomu zdi, da si naziva najvišjega v Evropi ne zasluži. Na drugi strani se Mont Blanc nahaja zelo očitno v Evropi, na meji med Francijo in Italijo. S 4810 metri je najvišja gora Alp in zanimivo, enajsta najvišja gora na svetu glede na relativno višino, torej višinsko razliko med vrhom in najnižjo plastnico, ki ga obkroža brez vmesnih vrhov. In res, če se človek pelje po dolini reke Arve proti Chamonixu,  je pogled na Mont Blanc s kraja Salanches, ki leži dobrih 400 metrov nad morjem, blago rečeno, mogočen. Prav iz ravnega dna doline se v enem zamahu vzpne mogočna gora - višje,  kot se vzpne Mount Everest iz baznega tabora. Vzpon na Mont Blanc je tudi težji ali vsaj kompleksnejši kot vzpon na Elbrus. Strmejša snežna pobočja in grebeni ter zahtevnejši ledeniki branijo dostop do vrha. Po drugi strani pa Elbrus postreže že s pridihom prave odprave, z letalskim letom, pomoči lokalne agencije in večjo jezikovno bariero.

 

Za zaključek turne sezone

 

Oba konkurenta sta mi v drugi polovici maja bila  zaključek turnosmučarske sezone. Z Mont Blanca smučam vsako leto vsaj enkrat, in to z največjim veseljem,  saj turni smuk skoraj nima primere v Alpah. Letos se mi je zataknilo po dolgem času. Z Zvonetom in Draganom smo se aklimatizirali okoli Monte Rose v dokaj slabem vremenu, kar nam je preprečilo najvišje vrhove,  a spali smo visoko. To vedno pomaga pred vzponom na Mont Blanc. Tu se ne morem premagati, da ne omenim večerje na koči Gnifetti pod Monte Roso, ki bi jo lahko dodal k članku Združeni v joti in ričetu , ki sem ga napisal pred časom. Vajen dobrih postrežb v alpskih kočah,  sem bil nad večerjo v tej koči, ki leži na 3647 metrih nad morjem, prav vzhičen. Predjedi, pečenim kozicam,  je sledila koromačeva kremna juha.  »U, dobra je,« smo mrmrali in si jo postregli dvakrat. Sledila je odlična špinačna lazanja. Pred nas tri so postavili cel pekač, ki bi potešil šest ljudi brez problema. »Mnjam,« smo rekli ponovno, »dobro je in zato ne smemo ničesar  pustiti.«  Nekako smo ob zalivanju z dobrim vinom tudi to pospravili. Še kaka sladka malenkost pa bo, sem si mislil,  a na naše presenečenje so prinesli še »secondo piatto«, čudovito, srednje pečeno govejo tagliato na posteljici iz rukole in krompirja in rdečim zeljem kot prilogo. Moral sem se uščipniti, da sem preveril,  ali sem buden. Ali smo v hotelu s petimi zvezdicami ali v 200 let stari koči na višini 3647 metrov? Za zaključek še sladica, ki ni bila sadje iz konzerve,  temveč čokoladni sufle z vanilijevim sladoledom ob lepi dekoraciji na liste narezane sveže jagode in metinega lista. Tudi v najdražji restavraciji se ne bi rabili sramovati hrane, ki smo jo dobili tam gori. Da ne bo pomote, tudi zame, ki zagovarjam nadgradnjo jote in ričeta v planinskih kočah, je bila to čista ekstravaganca. Vsekakor pa  je prijalo po napornem dnevu!

Bosssones
Smučanje po ledeniku Bosssones na Mont Blancu

 

Naj se vrnem na Mont Blanc;  zaradi močnega vetra smo po vzponu po severnem razu Dome du Gouter tudi mi v močnem vetru zavili na vrh Dome du Gouter (4309 m) in z njega odsmučali v odličnem, globokem snegu nazaj v dolino. Dome du Gouter je vrh, ki ima srečo v nesreči. Vrh z uradne liste 82 evropskih štiritisočakov namreč večina ljudi, ki se vzpenja proti vrhu Mont Blanca,  obide slabe pol ure hoje pod njegovim vrhom, ne da bi ga ošinili s pogledom. Po drugi strani pa leži dovolj severovzhodno od vrha Mont Blanca, da ga veliko turistov v Chamonixu  zaradi optične prevare  gladko zamenja z Mont Blancom.

 

Jutro Mont Blanc
Jutro med vzponom na Mont Blanc

 

Elbrus

 

Nato je za konec maja prišel Elbrus. Že dolgo sem se spravljal tja. Letos sem nabral ravno pravšnjo ekipo sedmih. Prava mala odprava, ki se od mojih ostalih smučarskih potovanj razlikuje po malo zahtevnejšem potovanju in s tem povezanimi komplikacijami, nekaj večjih stroških,  a tudi malo večjim odklopom. V devetih dneh od doma do doma smo dobili vsega. Od vetrovnega in mrzlega vzpona na vrh, odličnega smučanja na aklimatizacijskih vzponih, do sproščenega režanja neštetim dobro interpretiranim vicem. In v dneh s slabim vremenom tudi nekaj lenarjenja. Le to v današnjem času izumira, vsaj v krogu ljudi,  v katerem se sam gibljem,  a verjetno tudi drugje. Pa ne bi smelo. Lenarjenje bi moralo preživeti,  saj je za zdravje koristno bolj kot vse ašvagande, mace in ostala superhrana na svetu.

 

Elbrus zjutraj
Elbrusova senca zgodaj zjutraj

 

Vreme smo imeli bolj ali manj slabo z izjemo dne, ko smo šli na vrh – prava  sreča. Nekoliko me je pretental  ruski kolega, ki je dejal, da ruski vodniki, ki so bili nad nami,  poročajo, da je kljub sneženju v preteklih dneh, veter odpihnil večino snega in da je pobočje ledeno. Tako smo pustili smuči pri Pastuhovih skalah in se na vrh povzpeli peš. Kasneje se je izkazalo, da bi se z vrha dalo peljati. Nekaj mest bi bilo zaradi ledu zahtevnih,  a vseeno mogoče. Na vrhu je bil že 170-krat,  ampak kot večina Rusov še vedno raje hodi,  kot smuča.

 

Sicer pa smo se  na aklimatizacijskih vzponih smučali prav neverjetno dobro za konec maja. Pol metra novega na 1000 višinskih metrov enakomernega pobočja ne dobiš vsak dan tudi pozimi.

 

Nov sneg
Veliko novega snega je dalo odlično smuko tudi konec maja

 

Tudi ogled glavnega mesta Karbadsko Balkarske rebublike  Nalchik  je presenetil. Čudovito mesto z okoli 290 000 prebivalci se kopa v zelenju in  premore celo največji park v Rusiji. Ker nas večina še ni bila v Moskvi, smo tudi deseturno čakanje v Moskvi izkoristili za hiter ogled okolice Kremlja in Rdečega trga. Prav veličastno! Mislim, da se prihodnje leto vrnem v Rusijo!

Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič

Rodil sem se leta 1970 v Nemčiji staršem gasterbajterjem. Tam sem preživel tudi prvih pet let, potem smo se vrnili v Ljubljano, kjer z družino živim še danes. Starši niso bili hribolazci, zato mi ni jasno od kod se je našla tako močna želja po »osvajanju nekoristnega sveta«. Do konca srednje šole še ni bilo zelo hudo, ker svoje obsesije nisem mogel udejanjati. Stalna zasanjanost je nekoliko kratila šolski uspeh, a je vseeno šlo. Spacal sem tudi faks, če izvzamem, da sem diplomiral že skoraj sivolas. Po nekaj letih poučevanja na osnovni šoli sem le zbral pogum in pregriznil popkovino redne službe in postal »full time« alpinist in gorski vodnik.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: