Uporne samorodnice

V naši deželi imenujemo z besedo samorodnica tisto vinsko trto, ki v svojem zapisu vsebujejo genski material divje vrstnice Vitis labrusca in/ali Vitis riparia. Obe vrsti trte sta izvorno doma na ameriškem kontinentu, razširjeni sta ob vzhodni obali Severne Amerike. Priseljenci iz Evrope so divjo trto križali z že udomačeno sorodnico Vitis vinifera, ki prihaja iz Starega sveta. Z žlahtnenjem so ustvarili križance oziroma nove sorte vinske trte, ki so združevale odpornost divjega in količino ploda kultiviranega starša.

 

Val botaničnega navdušenja nad novim je ameriške hibride zanesel v Evropo sredi 19. stoletja. Prva postaja naj bi bila Velika Britanija, kjer je viktorijanski raziskovalni duh preplavljal visoko družbeno življenje, urejeni vrtovi z eksotičnimi rastlinami pa so označevali omiko in razgledanost njenega lastnika.

 

Pot križancev se je preko Rokavskega preliva nadaljevala v Francijo. Najbolj razvita vinorodna dežela je bila iz ekonomskih vidikov močno zainteresirana za novosti in je postala glavna uvoznica ameriških trsov, sorta izabela je bila med njimi najbolj razširjena. Leta 1860 je prav francoski biolog prvi v Evropi na trtnih listih opazil in opisal uš, drobno žuželko, ki bo že čez nekaj let močno pretresla celotno Evropo. 

 

Tri leta za majhnim velikim odkritjem so se trte v nekem angleškem rastlinjaku iz neznanega razloga posušile. Sledila so poročila iz Francije, kjer so umirali celotni vinogradi. Iz posameznih otokov pojava se je v nekaj letih stanje razširilo po celotni južni Franciji, leta 1869 so zabeležili prve trtne smrti v Bordeauxu. Sledilo je opustošenje vinogradov pandemičnih razsežnosti, ki je vinorodno Evropo pahnilo v veliko krizo.

 

Izkazalo se je, da je vzrok za umiranje vinogradov trtna uš, krstili so jo za filoksero. Samica eno samo jajčece odloži pod list. Izleže se samica, ki sesa sok lista in nanj brez oplojevanja izleže nova jajčeca. Iz njih se izležejo same samice, postopoma se premikajo proti zemlji in se začnejo prehranjevati s koreninami. Na tri tedne so zmožne položiti neoplojena jajčeca, tako da je zadejalcev na koreninskem sistemu trte na koncu toliko, da se le ta posuši in odmre. Po večih ciklih samooploditve samičke izležejo jajčeca z majhnimi samčki in malo večjimi samicami s krili. Cikel oplojevanja se ponovi na naslednji zdravi trti.

 

Izkazalo se je tudi, da je trtna uš prispela v Evropo z ameriškimi trsi. Znanstveniki iz obeh celin so staknili glave in našli rešitev za uničene evropske vinograde. Evropsko trto so cepili na ameriško podlago. Odkrili so namreč, da je ameriška trta skozi evolucijo razvila obrambne mehanizme proti napadom trtne uši. Ko se neoplojene nimfe želijo hraniti s koreninicami trte, le ta spusti za obrambo lepljivi sok, ki onemogoči nimfi hranjenje. In tudi če ji to uspe, se rana zaceli in ni tako podvržena razvoju škodljivih gljiv in bakterij, kot se to zgodi pri evropski trti.

 

Zgodba je zanimiva tudi za našo vinogradniško zgodovino, takrat vezano na Avstro-Ogrski imperij. Trtna uš se je namreč zelo zgodaj pojavila v deželi in habsburška monarhija je bila ena prvih držav, ki je javila okuženost. Kmetijski strokovnjaki so v dobri veri, da bodo preizkusili ameriške trse v boju proti oidiju, tedaj zelo razširjeni gljivični bolezni, uvozili okužene ameriške hibride iz Anglije. Prvi sev trtne uši se je tako razvil na raziskovalni postaji za vinogradništvo in sadjarstvo v mestecu Klosteneuburg severno od Dunaja. 

 

Prvi primerek napada trtne uši na področju današnje Slovenije je bil zabeležen leta 1880 na Bizeljskem, istega leta so javili okužbe tudi v zaledju Kopra, Kranjsko je epidemija zajela štiri lete kasneje.

 

Kmetijskim pospeševalnim službam ni preostalo drugega, kot da zaukažejo kmetom uničenje vseh trsov s koreninami vred ter zasaditev novih trsov žlahtne trte, cepljene na ameriško podlago. 

 

Povsod tam, kjer ni bilo dovolj denarja za drage cepljenke iz trsničarstev, so se kmetje raje odločili za neposredno sajenje ameriških križancev, katere so lahko sami razmnoževali s podtaknjenci brez tehnično zahtevnejšega cepljenja. V naših vinorodnih krajih so se tako zasadile samorodne vrste, ki jih poznamo še dandanes. Najbolj razširjene so šmarnica, jurka, izabela in klinton ter nekoliko manj otela, ogrsko in bakuš.

Slika
Brajda samorodnice na obronku Ljubljane. Prizor, ki ga lahko opazimo na vseh koncih Slovenije.

 

Oblast je samorodnice do današnje države vred preganjala, ljudje pa so jih vzeli za svoje, o čemer priča veliko lokalnih imen za sorte. Izabela, na primer, je v zaledju Trsta in Istri fragola, na Krasu ji pravijo smrdljivka, v Posočju katanja. Štajerci in Dolenjci, na drugi strani, rečejo pogosto samorodnicam amerikanka, ali kar brajdovina. Trta se še danes na marsikateri domačiji vije okoli latnikov oziroma brajd, postavljenih na sončni strani hiše ali gospodarskega poslopja.

 

Priljubljenost samorodnic gre iskati v njihovi robustnosti oziroma odpornosti na bolezni in naravne neprilike, kot je na primer vlaga ali zmrzal, zaradi česar so primerne za sajenje na vinogradniško manj kvalitetnih legah. Ni jih potrebno tolikokrat (če sploh) škropiti z zaščitnimi pripravki, zaradi bujne rodnosti je gnojenja manj, pa tudi vzdrževanja trsa je manj zahtevno.

 

Slika
Malica s kozarcem goste otele, samorodnice iz dolenjskih vinogradov pod Gorjanci. Otela je križanec sort clinton in črni muškat, še danes se jo ponekod doda cvičku zaradi intenzivne barve.

 

Kot so mi povedali na terenu v Halozah, je veljala v času Jugoslavije stroga prepoved sajenja samorodnic v vinogradih. Kogar so dobili z dvema trsoma “amerikanerja” v vinogradu, je moral plačati visoko kazen. 

 

Sama prepoved je temeljila na še danes kontroverzni trditvi, da so vina iz samorodnic močno škodljiva za uživanje zaradi visokega deleža metanola. Le ta se v telesu pretvori v mravljično kislino in njene minerale, ki so strupeni za osrednji živčni sistem. V večjih količinah lahko metanol povzroči slepoto, izgubo zavesti ali v skrajnem primeru smrt. Tegobe okužb z metanolom so opisane v marsikateri ljudski pripovedi, ki pa so bolj vezane na prekomerno pitje, slabo higieno v kleti ali zastrupitev z žganjem, ki mu ni bil odvzet cvet oziroma prvi tok destiliranja, kjer prednjači prav metanol. 

 

Sodobne analize pravijo, da so nekatere samorodnice res bolj nagnjene k višjim deležem metanola v vinu zaradi višjega deleža pektina v pecljevini, kožicah in semenih jagod, a je ključni element bolj sama tehnologije predelave grozdja, kot njegova sortnost.

 

Tako ostajajo z nami še naprej brajde šmarnice, klintona in izabele ter vina, ki slišijo na ime amerikaner, direktor, šmrjakl, šmrjola, 808, turbo rizling in grabenvaler. Navkljub še vedno strogi regulativi EU napram hibridnih sortam trte, sta v naši bližini vsaj dva primera vina iz samorodnic, ki kljubujeta vsem zakonskim oviram in strašljivim mitom. Italijani iz Padske nižine se radi pohvalijo s fragolinom, po jagodah dišečem vinu iz sort izabela in klinton, Avstrijci iz dežele Burgenland pa so ponosni na rožnato vino Uhudler, pridelano iz obeh omenjenih sort in novejših križancev.

Slika
Trtni listi neškropljene samorodnice se uporabijo za začinjanje pacanih murk, štajerske poletne specialitete. Ponekod v pokuhane liste zavijejo mleto meso z rižem.

 

Klemen Košir
Klemen Košir

Opazovalec sem z zvedavimi očmi, čudim se svetu okoli sebe. Človek je v središču zanimanja tudi takrat, ko sekljam korenček ali pišem recepturo. Rad se pogovarjam z ljudmi, ki delajo z rokami in zemljo. Doma se zgrbančim za računalnikom in predelujem nabrane vtise in zapiske, ki se že pet let zapored na koncu zgostijo v knjigo. Vmes sem mož in oče, včasih sem tečko, včasih dobrovoljček.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: