Združeni v joti in ričetu

Nekega večera sedim na terasi lepe avstrijske planinske koče na višini 2200 metrov. Utrujen po dolgi turi sem brskal po telefonu in preverjal zadnjo vremensko napoved. Prijetno se mi je rignilo (pardon) po pravkar popitnem sveže točenem pivu, ko zacinglja telefon in me obvesti o novo prispelem elektronskem sporočilu. Pošta nosi prošnjo po razodetju osebnega stališča do udobja v planinskih kočah. Kot nalašč, si navihano mislim, pravkar namreč sedim v eni izmed koč, ki bi lahko bile prizorišče strokovne ekskurzije vseh oskrbnikov slovenskih planinskih koč.

Namen planinskih koč je  nudenje udobnega zavetja planincem in turnim smučarjem v gorah kjer vzponi trajajo več kot en dan
Namen planinskih koč je nudenje udobnega zavetja planincem in turnim smučarjem v gorah kjer vzponi trajajo več kot en dan
  Najprej se mi utrne misel o odprtju planinskih koč v času sezone turnega smučanja. Kakšni runkeljni smo Slovenci, da se ob vseh danostih za odlično turno smuko ne spravimo in odpremo tistih nekaj koč tudi spomladi. Zagotovo bi bile s časom deležne velikega obiska. V tujini poslušam vprašanja o turni smuki pri nas. Veliko ljudi ve o odličnem turnem smučanju pri nas, celo o slovenski Haute Route, triglavski smučarski magistrali. A kaj, ko so tujci navajeni na odprte koče in se jim ne ljubi s težkim nahrbtnikom kolovratiti po vlažnih zimskih sobah. Pa nič , boste rekli, če se jim ne da, pa nič! Ja, to je res, gledano z očmi zaplankanega romantičnega hribovca, a to vsekakor ni odgovor nekoga, ki bi rad kaj zaslužil ali v današnjih težkih časih preživel. Turno smučanje je za koče v tujini odličen vir zaslužka. Veliko koč takrat zasluži glavnino, poleti le še pokrpajo.

Koča Hollandia stroji na višini 3200 metrov nad švicarsko dolino Lotschental. Odročna lokacija ne moti pri odlični ponudbi.
Koča Hollandia stroji na višini 3200 metrov nad švicarsko dolino Lotschental. Odročna lokacija ne moti pri odlični ponudbi.
  Na popularnih smučarskih potovanjih, kakršna bi Triglavska magistrala lahko bila brez problema, so koče vsak dan od konca februarja, preko marca in aprila nabito polne. Ne gre pa le za tistih nekaj koč, tudi hoteli v dolini s tem dobilo več ljudi, gorski vodniki, taksisti, ki bi prevažali ljudi nazaj na izhodišče, športne trgovine.... Vodnikov dom na Velem polju na primer ima v smislu turne smuke neverjetno pozicijo primerljivo z najboljšimi turnosmučarskimi kočami v Alpah. A ne, ne bodo ga odprli. Zakaj? Pojma nimam, najbrž pa za to, ker ni v privatni lasti temveč v rokah olesenelega postsocialističnega planinskega društva (nimam niti časa poguglati katerega, saj je vseeno...), ki nima interesa se zganiti v kako neutečeno smer.

Najvišje stopnišče v Alpah premore kar 450 stopnic in vodi iz ledenika Aletsch do koče Konkordia (2750 m)
Najvišje stopnišče v Alpah premore kar 450 stopnic in vodi iz ledenika Aletsch do koče Konkordia (2750 m)
  Odprtje takšnih koč v zimskem času bi potegnilo za seboj seveda še nujno potrebne spremembe in dodatke. Najprej infrastrukturne; rešitev ogrevanja, ekologije, nato še v smislu ponudbe. Tu smo namreč ostali na ravni iz leta 1950. Ista scena, ista hrana.. Torej jota in ričet z ali brez so železni repertoar, ki se v nekaterih kočah razširi še s pečenico z zeljem in žganci ter v avantgardi še s štruklji ali/in golažem. Da ne bo pomote, sam imam vso to hrano rad, dobra je in gre v slast, a ne vsak dan. Za dva dni kolikor povprečno traja redni (ali pač once in a lifetime vzpon na Triglav) bomo že preživeli brez sveže zelenjave le ob joti in ričetu, boste dejali. To je res in se strinjam, a sam gledam z očmi človeka, ki v gorah preživi veliko časa, vsaj 60 krat na leto večerjam v planinskih kočah. Tudi na smučarskem potovanju po Julijcih boste preživeli slab teden. Če boste jedli samo joto, vam bo četrti dan ob pogledu nanjo slabo, verjetno pa boste ob taki prehrani četrti dan že dokaj težko vstali iz postelje, kaj šele, da bi se povzpeli na Kanjavec ali Kredarico. Približati bi se morali ponudbi koč v ostalih alpskih državah. Tam ne gre za nikakršen razvrat, le drobna ugodja, ki naredijo bivanje v gorah še prijetnejše in prijaznejše. Zajtrki imajo razpon od suhega kruha z maslom in marmelado do ponekod obilnejših narezkov, palačink , svežimi jogurti in sadnimi solatami. Kar hitro moram dodati, da ne govorim o kočah, do katerih vodijo ceste, temveč o visokogorskih kočah, pogosto nad višino našega Triglava, ki jih oskrbujejo s helikopterji.

Italijanske koče kot npr. Vittorio Emanuelle, slovijo po odlični hrani.
Italijanske koče kot npr. Vittorio Emanuelle, slovijo po odlični hrani.
  Preko dne do 15. ure se lahko dobi nekaj jedi po naročilu, s katero prebrodimo lakoto pred glavnim večernim obrokom. Te jedi so največkrat vezane na tradicionalne jedi posamezne dežele. Torej pri nas bi temu več kot odlično služile prej omenjene jota, ričet zelje. Po 15.uri je naročanje omejeno na pijačo, saj v kuhinjah pripravljajo glavni obrok, ki je običajno med 18. in 19. uro. Ta je obilen in pester, kot se za obrok po (in pred) dolgem dnevu v gorah spodobi. Trije do štrije hodi; juha (ali v italiji testenine), solata, glavna jed in sladica. Vseh sto ljudi dobi predse enako večerjo (razen vegetarijancev) ob istem času. Nikoli prevelike kulinarične eksotike, temveč konvencionalne jedi, všečne večini. Preprosto ; večerjo razdelijo, potem celotno jedilnico pospravijo, povabijo še nekaj obiskovalcev za pomoč k pomivanju ter brisanju posode in stvar je zaključena. Še kako pivo povrh in vsi so pripravljeni za spanje, tako obiskovalci kot osebje. Najkasneje ob 22. uri je v kočah popoln mir, brez pardona! Preprost, ustaljen proces, manj je več!

Koča Aiguille Rouge nad dolino Arole v Švici Majhno a prijazno zavetišče v manj obljudenem delu švicarskih gora.
Koča Aiguille Rouge nad dolino Arole v Švici Majhno a prijazno zavetišče v manj obljudenem delu švicarskih gora.
  Pri nas je zaenkrat povečini drugače. Pred časom sem bil s klienti na poti iz Bohinja preko Triglava na Vršič, šest dni. Moram priznati, da me je nekaj koč že ob klicanju za rezervacijo prijetno presenetilo s vprašanjem: » Polpenzion?« a spet drugje sem se kasneje zataknil v postopke naročanja in plačevanja, ki niso jasni nikomur z zdravo pametjo. Ena od triglavskih koč je bila prvak (morda celo evropski) v kompliciranju. Vsako pijačo sem moral naročiti posebej pred malim pultom in jo plačati, enak proces za večerjo, morebitni posladek, spet v vrsto za pivo, spet v vrsto za plačevanje nočitve, spet v vrsto in gneča za naročanje zajtrka. Tudi če ne bi poznal utečenosti v ostalih alpskih državah, bi se mi to zdelo neumno. Ko sem končno prišel do zadnje faze mojih finančnih obveznosti v tej koči, sem hotel malo poklepetati z oskrbnico, češ ali ne bi bilo lažje samo enkrat računati za cel čas mojega bivanja, samo enkrat po 15. uri popoldne kuhati in samo enkrat ob določeni uri postreči, vendar takrat pač malo več kot le joto, se mi je sicer prijazna gospa misleč svoje samo smehljala. In preostalo mi je le, da sem se tudi jaz smehljal misleč svoje. Da bi ji govoril o kočah v Silvretti, kjer dobiš v ceni polpenziona spanje v sobi, obilen samopostrežni zajtrk, možnost samoizdelave sendviča za na pot (s pripadajočo vrečko), popoldansko juho po turi in veličastno večerjo, vse ob enkratnem (običajno po večerji) plačilu cca 45 €, ni imelo smisla. Kaj šele, da bi govoril o toplih tuših in wifiju.

Najvišja in najmodernejša koča v Franciji_ Refuge du Gouter (3835 m).
Najvišja in najmodernejša koča v Franciji_ Refuge du Gouter (3835 m).
 

Koča Grend Mulets (3065 m) v pogorju Mont Blanca je očitno varna pred plazovi.
Koča Grend Mulets (3065 m) v pogorju Mont Blanca je očitno varna pred plazovi.
  Iz ozadja slišim pripombe o potrebni skromnosti, ki je še vedno lepa čednost, sploh večine slovenskega naroda. A presneto, saj se tudi do Vrat ali Bohinja nisem pripeljal s kolesom ali pešačil od avtobusne postaje v Mojstrani! Pripeljal sem se z avtom, na poti sem pred daljšo odsotnostjo (prostoročno seveda) govoril še s hčerko in Tino. Medtem, ko sem moral odtočiti ob cesti sem na telefonu preveril zadnjo vremensko napoved… Tudi meni se kolca po časih Politikinega Zabavnika in Sreče na vrvici, časih, ko je bilo življenje počasnejše in prijaznejše, ko so nam bile dovolj preproste stvari. Tudi koče so bile v duhu časa. Zakaj ne gredo v korak z njim tudi danes? Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič

Rodil sem se leta 1970 v Nemčiji staršem gasterbajterjem. Tam sem preživel tudi prvih pet let, potem smo se vrnili v Ljubljano, kjer z družino živim še danes. Starši niso bili hribolazci, zato mi ni jasno od kod se je našla tako močna želja po »osvajanju nekoristnega sveta«. Do konca srednje šole še ni bilo zelo hudo, ker svoje obsesije nisem mogel udejanjati. Stalna zasanjanost je nekoliko kratila šolski uspeh, a je vseeno šlo. Spacal sem tudi faks, če izvzamem, da sem diplomiral že skoraj sivolas. Po nekaj letih poučevanja na osnovni šoli sem le zbral pogum in pregriznil popkovino redne službe in postal »full time« alpinist in gorski vodnik.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: