ALTAJSKE IMPRESIJE

Nekaj melanholije se prikrade v dušo. V misli pa se naslikajo tisti čudoviti sončni vzhodi in zahodi. Prostranstva divjine, preštevilna jezera, mogočne gore, ki v resnici bolj spominjajo na Slovenijo, kot bi celo upali pomisliti.

 

Altaj je tista daljna ruska republika, ki leži na stičišču sibirske tajge, kazaških step in polpuščav Mongolije. Pod istim imenom je tudi težko prehodno mlado-nagubano gorovje, ki si ga delijo Rusija, Mongolija, Kitajska in Kazahstan, in ki se v najvišjem vrhu, Beluhi, vzpne do mogočnih 4506 metrov. Ta razgiban, odmaknjen in od Moskve skoraj pozabljen svet zaradi čistosti in poezije naravnih lepot upravičeno imenujejo tudi »ruski Tibet«.

 

Ko smo z ruskim Aeroflotom leteli čez osrčje Rusije, se mi še sanjalo ni, kaj me čaka. Koliko lepega in koliko doživetij lahko nastane, ko si na hrbet oprtaš velik »ruzak«, v katerem imaš praktično vse, kar rabiš za naslednjih 30 dni. Pa so se spletale zgodbe, najlepše prav v osrčju nacionalnega parka Beluha. Čeravno je bilo to 10 let nazaj se zdi, kot bi bilo včeraj.

 

Jutra v teh delih so posebna. Bilo je visoko pod prelazom Kara Tjurek. Vsak je v svojem šotoru sanjal sanje pravičnega. V resnici je to »hotel z milijon zvezdicami«, četudi spiš na trdih tleh, zavit v svojo spalko. Če se prepričaš, da te ne zebe in te utrujenost ne premaga, se ti bo mogočna slika zvezdnatega neba ob jasnem nebu vtisnila globoko v srce. Le iz tople spalke je treba pogledat.

 

Po navadi sem bila med prvimi pri ognjišču. Prehiteli so me le kužki, ki so jih vodniki na konjih imeli s seboj in so bili pravi varuhi ognjišča. Grem po vodo, pristavim velik kotel vode za čaj. Preden je voda zavrela, sem imela čas za jutranje meditacije, zbiranje vtisov preteklih dni, predvsem pa za to, da sem se naužila jutra. Nemalokrat je bila zjutraj še slana, tiste nežne drobne cvetlice so bile odete v ledeni oklep. Četudi smo bili že v avgustu, na višini 2000 m in več to ni nič presenetljivo.

 

photo

 

photo

 

Skupna priprava zajtrka, pospravljanje šotora, oprtanje nahrbtnika in spet pot pod noge. Čez dan si sam s sabo. Kljub temu, da hodiš v skupini, nosiš na hrbtu sam svoj križ: svojo prtljago, vse misli, čustva …

 

A pokrajina, ki sega do zaledenelih vrhov, samotnih dreves, žuborečih slapov, te nagovarja … In to zelo močno.

 

photo

 

Dolina sedmerih jezer je tista, ki me spominja na našo triglavsko zgodbo. Nenazadnje ima tudi gora Beluha tri vrhove, kot naš Triglav. Iz baze v bližini Akkemskega jezera, kjer smo se utaborili za nekaj dni, smo se podali tudi po poti sedmerih jezer. Pogled na ledeniška jezera, predvsem pa na divjo gorato krajino, prebudi v tebi marsikaj. Mene v takih koncih prevzame občudovanje. Čudenje. Ne morem se naužiti vsega lepega. Kamor sega pogled, je »čista poezija« neokrnjene narave. Tudi v takih kotičkih se zaveš, da moramo ta naš svet ohraniti. Divji, čist, in karseda nedotaknjen.

 

photo

 

Dolina Jarlu je drugi tak sveti kotiček, pravijo ji tudi Vrata bogov ali Oltar bogov.  V amfiteatralnem zavetju gora leži na dnu doline močan šamanski kamen, kjer je po legendi iskal Šambalo tudi slikar, filozof in teozof Nikolaj Konstantinovič Rerich. Majhni možiclji, postavljeni ob poti, pa te vodijo to tega »svetišča« pod gorami.

 

photo

 

Težko v nekaj besedah delim doživetja in vtise skoraj štirinajstdnevnega trekinga po osrčju sibirskih gora v zavetju Beluhe. Rišejo se inserti. Vtisi. Jutranje meglice ali pa mraz. Tišina zvezdnatega neba. Morda smeh iz tabora, ko smo skupaj pripravljali večerjo. Štirje Slovenci v družbi Rusov in Ukrajincev. Okus sibirske borovnice ter sveže pripravljene gobove juhe. Jutranja »ledena« kopel v enem izmed jezerc, v katerem smo sprali s sebe znoj preteklega dne. Ali pogled na večerne meditacije ribiča ob Kučerlinskem jezeru. A bi jutri ponovno oprtala ta nahrbtnik doživetij!

 

Seveda se naša altajska zgodba s koraki še ni končala. Z avtomobilom smo obiskali še druge kotičke, jezero Teletskoj, pa planoto Ukok, se dotaknili skoraj mongolske meje in stepskega predela, zrli v prepadna pobočja in tkali vezi z naključnimi domačini.

 

photo

 

photo

 

photo

 

Republika Altaj zavzema po velikosti skoraj 5x površino Slovenije (92.600 km2), od tega predstavljajo Zlate gore Altaja, ki so pod zaščito svetovne dediščine UNESCA, kar 22%, torej tri četrtine ozemlja Slovenije. Ta dediščina Unesca združuje tri zakonike ali parke: Altajski (ki obsega območje jezera Teletskoj), Plato Ukok (visokogorsko področje na meji z Mongolijo) in Katunski (območje Beluhe).

 

 Vsak je zgodba zase. Vsak vibrira svojo energijo. In vsak ti pusti močan pečat.

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: