Čarobnost trenutka

Kočevski gozd ob prvem sneženju
Kočevski gozd ob prvem sneženju

 

Pa smo ga vendarle dočakali. Prvi letošnji sneg. Hitro pograbim svojo fotografsko opremo in se še pred svitom odpravim v gozd. Drobne snežinke počasi naletavajo. Mir je. S koraki režem v deviškost beline. Pod težo snega omahne vejica bukve in drobne snežinke kot puh zaplapolajo v snegu. Še vedno je tema okoli mene. Tihotnost gozda je naravnost navdihujoča! A kljub zgodnji jutranji uri nisem prva tukaj. Svetloba počasi prodira tudi skozi gozd in razkriva povsem sveže sledi stopinj lisice. Prav pred mano je šla! Domišljija mi seveda ne da miru… Hodim neslišno, previdno, da je ne bi nehote splašila, če je le še kje v bližini. V mislih si predstavljam, kam jo vodi pot, čemu je zaokrožila tukaj in zakaj je potacala sneg skoraj v celoti… Čez čas naletim na drugo sled; belim si glavo, ali je to ista lisica ali morebiti druga in kako velik je njen življenjski prostor. Predstavljam si, kako previdno hodi po sveži odeji na novo zapadlega snega. Korak jo vodi do vode. S tačko naprej, z gobčkom… požirek dva in že previdno izgine v noč naprej…

 

Ob prvih žarkih je sled razkrivala novo zgodbo.
Ob prvih žarkih je sled razkrivala novo zgodbo.

 

Zima ima svoj čar, saj nam odkriva nevidno, le brati se je potrebno naučiti. Sledi se pišejo tokrat v snežni poprh in ustvarjajo vsakič nove zgodbe. O lisici, o veverici, o kuni, o sprehajalcih s psi, ki bodo tukaj kmalu po prvih sončnih žarkih iskali svoj mir.

 

Prebujanje jutra.
Prebujanje jutra.

 

 

Tudi sama sem se predajala svoji zgodnji jutranji meditaciji, se učila opazovati in bistriti svoje misli, oči, čutila. In sveža sled me je tokrat povsem zapeljala. Tako močni sta bili moja misel na lisico in želja jo srečati tukaj, da skoraj ni moglo biti drugače. Poglobljeni v fotografiranje gozdne zasnežene krajine, prve žarke lepega jutra se mi naenkrat prikaže. Ne ni duh. Še kako je živa v svojem toplem živo rdeče rjavem zimskem kožuščku. Lisica. Pogledava se iz oči v oči. Taka je, kot tista od Malega princa, ki jo je skušal udomačiti, pa mu je skrbno govorila: »Če hočeš videti, moraš gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno«.

 

Če hočeš videti, moraš gledati s srcem.
Če hočeš videti, moraš gledati s srcem.

 

Lisica je seveda izginila v gozd. A doživetja so brbotala v prsih naprej. Ob prebujajočem se soncu, igri svetlobnih žarkov in prvega snega se mi od lepega preprosto meša še danes.
Zagotovo pa drži, da se pod Stojno življenje pretaka v vsej polnosti. In ravno to je čar: da ne veš, s čim ti bo postregla naslednjič. Preprosto moraš ponovno. Po novo doživetje, po novo zgodbo. Do naslednjič…

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: