En otok, ena družina

Za nami so praznični dnevi, ko praviloma preživimo več časa v družinskem krogu. Mogoče si celo vzamemo čas za obisk sorodnikov, ki jih nismo videli od lanskega božiča. Nekateri ljudje so zelo radi v razširjenem družinskem krogu, drugi manj, a verjetno si prav vsi težko predstavljamo, da bi se s svojimi sorodniki preselili na samoten otok sredi oceana. A si mislite, da bi svoje življenje delili samo z ljudmi, s katerimi ste tudi krvno povezani?

 

photo
Otok Palmerston.

 

Sredi širnega Pacifika, daleč od vseh in vsega, se nahaja otok Palmerston, ki ga res naseljuje ena sama razširjena družina. Ta koralni atol je bil nenaseljen vse do sredine 19. stoletja, ko se je Anglež William Marsters preselil tja v vlogi čuvaja otoka. S sabo je pripeljal ženo in dve ljubici. Otok je razdelil na tri območja, vsaka veja družine (beri: žena) je bila na svojem koncu. William je imel skupno 23 otrok, ki so se kmalu začeli množiti. Danes je po Oceaniji razstresenih preko tisoč Marstersov, okrog petdeset jih še živi na rajskem Palmerstonu.

 

Prebivalci tega atola nimajo veliko stikov z zunanjim svetom, saj so brez letališča, od najbližjega otoka pa jih loči dvesto milj Tihega oceana. Edini, ki občasno prihajajo na obisk, so jadralci. Tudi midva sva se med plovbo od Francoske Polinezije do Tonge ustavila pri njih in dobila vpogled v njihovo neobičajno življenje.

 

Ricka so takoj povabili na ribolov, meni pa so predlagali, naj si grem ogledat šolo. Pospremil me je eden najmlajših članov velike družine, petletni Henri. Otoška šola ima dve stavbi, v eni imajo pouk najmlajši, v drugi pa študirajo mladi od 12. do 14. leta. Skupno je učencev nekaj čez dvajset, torej skoraj polovica prebivalstva. Najlepši del šole se mi je zdela učilnica predmetne stopnje, ki pravzaprav nima sten, le streho proti dežju. Dijaki lahko torej med poukom gledajo modro nebo in poslušajo palmove liste, ki šumijo v pasatnih vetrovih.

 

Medtem ko so mlajši učenci glasno vadili branje, so najstniki imeli pouk tehnike, pri katerem so iz bisernih školjk izdelovali čudovite obeske.

 

photo
Osnovna šola.

 

photo
Tretješolke.

 

PHOTO
Domače naloge.

 

photo
Učilnica predmetne stopnje.

 

Med sprehodom po naselju sem takoj opazila, da na tem otoku nimajo avtomobilov. Na tako majhnem otoku jih res ne potrebujejo. Marstersi se po kopnem premikajo s kolesi in motornimi kolesi, po morju pa z aluminijastimi čolni. Ti čolni so sicer premajhni za dolgo plovbo do prestolnice Cookovih otokov Rarotonge, zato so mimoidoče ladje edina možnost za krajši ali daljši »beg« z otoka. Po tem delu oceana sicer ni veliko prometa, mimo Palmerstona pluje le nekaj ladij na teden. Če kdo nujno potrebuje bolnico, bo torej na prevoz verjetno moral počakati nekaj dni.

 

Na Palmerstonu nimajo niti trgovin. Če kaj potrebujejo, pokličejo trgovino na Rarotongi, ki blago naloži na naslednjo ladjo. Vsake tri mesece je na otoku velik praznik, ker ladja prinese dolgo pričakovano blago in odnese zaboje z ribami. Denar se premika po Rarotongi in dejansko potuje mimo njih – kupci rib nakažejo plačilo na bančni račun, denar nato odpotuje z njihovega računa naravnost na račun trgovine. Včasih uredijo celo tako, da restavracija, ki kupi njihove ribe, poravna njihov račun v trgovini.

 

Na Palmerstonu sva se ustavila samo za tri dni, a to je bilo čisto dovolj, da sva začutila številna trenja med različnimi vejami družine. Tako tesno sobivanje s sorodniki verjetno res ni preprosto. Morda je tudi to eden izmed razlogov, da se veliko mladih kmalu po polnoletnosti odseli drugam.

 

»Na Rarotongi meni res ni všeč« je med kosilom omenil župan Bob. »Tam vedno potrebuješ denarnico v žepu, brez denarja nisi nihče.« Na njihovem otoku pa so kovanci in bankovci dejansko neuporabni. Otroci se že od malega učijo, da si morajo večino stvar izdelati sami, od pohištva do ribiške opreme.

 

photo
Henri servisira ribiško opremo.

 

photo
Henri čaka, da se odrasli vrnejo z ribolova.

 

Medtem ko smo čakali, da so se ribiči vrnili s koralnega grebena, sem se zaklepetala z najstnico, ki je sedela pod slamnato streho.

 

»Kaj pogrešaš?« sem jo vprašala.

 

»Nič.« je zatrdila, ne da bi dvignila pogled s pametnega telefona (internet namreč imajo!).

 

»A res? Prav nič? Kaj pa družabno življenje? Kino? Trgovine? Več prijateljev?«

 

Takrat me je končno pogledala, se za nekaj sekund resno zamislila, potem pa prepričano odgovororila:

 

»Tu imam čisto dovolj prijateljev.«

 

Bolezen zahodnega človeka, ki stalno nekaj pogreša, očitno še ni priplula do njih. Želim jim, da tako tudi ostane.

 

photo
Zadovoljni z malim.

 

photo
Preprostost bivanja na plaži.

 

photo
Prav nič mi ne manjka.

 

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: