Flores – potep po najbolj zahodnem otoku Evrope

»No pridruži se nam v septembru, boš malo fotkal, rabimo promocijski material,« so besede prijatelja Thomasa, ko sva se za prvi maj pogovarjala o portugalskem otoku Flores, ki bi naj bil kot nalašč za soteskarje. O njem sem tiho sanjal že več kot dve leti, a med Slovenci ni bilo zadostnega interesa. Zgleda smo preveč škrti!? Zato sem Thomasa prijel za besedo in v juniju kupil letalske vozovnice, med tem pa si v srednjeevropskih kanjonih gasil slo po soteskanju. A o tem ste lahko že nekaj prebrali.

 

Slapovi na Floresu


Flores je zadnji otok arhipelaga Azori in ga štejemo kot najbolj zahodni otok Evrope, čeprav je nastal na obrobju severnoameriške plošče. Je rekorder v številu sotesk na kvadratni kilometer - na vsega skupaj 12 krat 16 kilometrov, najdemo več kot 50 sotesk. A za obisk evropskih Havajev, kakor otok tudi poimenujejo, je treba biti potrpežljiv. Nizkocenovnih letov ni, popotovanje pa traja 36 ur, s kar 5 postanki: Ljubljana – Munchen – Lizbona – otok Sao Miguel – otok Terceira – otok Flores. Vmes pa še nekaj zamud in kakšen odpovedan let, da nam ni bilo ravno dolgčas. A zato je bilo veselje ob poslednjem dotiku propelerskega frčoplana s tlemi še toliko večje. Od vznemirjenja sem bil čisto preč, kot kakšen mali otrok sem  vriskal in se veselil.  Na poti domov pa se nam je zgodil še Hotel Kalifornija, ko nas zaradi premočnega vetra Flores več kot dan ni spustil domov. Vsi leti so bili odpovedani, edina možnost za pobeg z otoka je bil let s helikopterjem za medicinsko evakuacijo. Meni je prav,  da podpišem, naj veter nikoli več ne pojenja?

 

Pristanek

 

 

Narava


Prav ta odročna lega pa otok naredi še bolj poseben. Odkrili so ga šele leta 1452 in na njem danes živi zgolj 3900 prebivalcev. Tako redka poseljenost je posledica težkih življenjskih razmer v preteklosti, ko so bili otočani pogosto tarče piratskih ropanj in posiljevanj, ko so ti iz Evrope pluli proti Ameriki. Prebivalstvo se je včasih ukvarjalo s poljedelstvom, ribolovom in kitolovom, danes pa so kitolov zamenjali za živinorejo, poljedelstvo pa s turizmom. Ta cveti znotraj okvirov, saj novih stavb za namen počitniških kapacitet ni dovoljeno graditi. Lep primer trajnostnega razvoja otoka.

 

 

Konj

 

Jezera

 


Florešane moram pri njihovem udejstvovanju še kako pohvaliti. Otok je resnični biser in v primeru, da bi postal druga Madeira, ki se koplje v masovnem turizmu, bi izgubil svoj čar. Kamorkoli sem usmeril svoj objektiv, sem lahko fotografiral naravo, brez množice turistov, ki bi mi kazili motiv. Jezera, slapovi, doline, skale. Vse je tako fotogenično, da ti je kar malce nerodno, ker (še) nisi vrhunski fotograf in veš, da bi kakšen Arne lahko iztisnil še kaj več. Bo treba pregledati še veliko fotografij ter zamenjati kakšen zaklop ali šest.

 

Slapovi

 

 

Primarno sem Flores obiskal zaradi čudovitih sotesk. Vulkanska kamnina bazalt, ki povečini tvori otok, poskrbi, da je vsaka soteska drugačna. Edino kar jim je skupnega je, da drsijo, kot da bi hodil po žajfnici in pri tem mimogrede uprizoriš tragedijo v enem dejanju z naslovom Zobje vs skale. A bazalt je čudovita kamnina. Največji vtis so name naredili bazaltni stebri, nastali s počasnim ohlajanjem lave. Svoj čar doda tudi kontrast med črno kamnino in obiljem zelene barve, ki vsepovsod obdaja soteske. Voda sicer ni zelena in bistra, kot smo jo vajeni, a je vseeno pitna.  Češnja na torti pa je razgled. S prenekaterega slapu smo lahko uživali ob pogledu na vasice ali pa morje na koncu soteske. Posebno doživetje pa sta tudi soteski Barrosas in Alquevins, ki s slapom padata v hudo vzvalovano morje. Nič seveda ne škodi, če si pred obiskom zorganiziramo vodni taksi, razen če želimo trenirati za triatlon – hoja, plezanje in plavanje. 

 

Voda


Voda je sicer največje naravno bogastvo tega otoka. Teče skorajda vsake luknje, tudi iz one nekaj metrov pod vrhom najvišje gore Morro Alto  na nadmorski višini 914 m. Razvili smo barsko teorijo, da je otok kot goba, ki je nastal pred 200.000 leti in od tedaj 240 dni na leto zbira vodo. To seizmološki pritiski vseskozi potiskajo na površje in zato ni bojazni, da bi bil kakšna struga ali slap kdajkoli suh. Ker je vode toliko, prebivalci ne plačujejo vode po porabi, temveč plačujejo le majhen pavšal, namenjen vzdrževanju vodovodnega omrežja.


No, pa dosti besed. Naj sedaj spregovorijo fotografije. Prihodnje leto se vrnem!

 

Flores


 

Flores

 

Flores

 

Bazaltni stebri
Bazaltni stebri

 

Flroes

 

Flores

 

 

Flores

 

 

Hoja Flores

 

 

Morje

 

Morje

 

 

Morje

 

 

Flores

 

Spust

 

Zadnji slap

 

Žiga Humar
Žiga Humar

Profesionalni ljubitelj raziskovanja podatkov, serviranih na vse načine. A moje življenje bi bilo prelahko, če bi imel eno samo ljubezen. Podatki so lahko ljubosumni na mojo ljubezen do raziskovanja sotesk. Egoistično bi bilo, da bi ta čuda narave držal samo zase. Zato vas skozi soteske popeljem v svojih prispevkih v Čebelnjaku, poleti pa tudi v živo, če zberete dovolj poguma.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: