Fotografiranje visokih tehnologij …

Če malo pomislimo in se vprašamo, kaj pravzaprav definira človeško zgodovino, bi bil najbrž prvi odgovor: vojne, osvajanja ter medsebojno uničevanja različnih civilizacij ter kultur. Tega se v naši dolgi evoluciji pač nismo uspeli znebiti … A danes bom (enkrat za spremembo ?) ta temni del človeške preteklosti pustil ob strani in zapisal nekaj bolj spodbudnih besed o nečem drugem – o znanosti namreč!

 

Kljub mnogim temnim platem človeške narave, pa bi vseeno lahko rekli, da sta velik del naše historične zapuščine uspela definirati tudi umetnost in znanost. Cela zgodovinska obdobja se imenujejo po prevladujočih trendih v umetnosti, znanost pa nas je popeljala v kar nekaj »revolucij«; od agrarne, industrijske pa vse do današnje tehnološko-informacijske. In vse to v ultra-kratkem razdobju nekaj zadnjih generacij. Če pogledamo samo nekaj let v preteklost, prav te dni mineva že 50 let odkar je človek zakorakal po Luni in zares sem vesel, da sem bil tudi sam živa priča naslutenemu razvoju digitalno-informacijske tehnologije, ki je pravzaprav nastajala pred mojimi očmi. In če sem že začel govoriti o obletnicah, pa mi dovolite, da se tudi sam dotaknem ene.

 

Letos so naju s Katjo povabili, da po svojih močeh pomagava pri praznovanju pomembnega mejnika slovenske znanosti – Inštitut Jožef Štefan (IJS) namreč praznuje 70 letnico ustanovitve. Težko bi bilo strniti, kaj vse so naši najboljši znanstveniki dosegli skozi to dolgo obdobje obstoja, zato si bom dovolil povzeti nekaj besed iz intervjuja, ki ga je za revijo National Geographic Slovenija z direktorjem inštituta dr. Jadranom  Lenarčičem, ki je na IJS zaposlen že 40 let in ga tretji mandat tudi vodi, opravil novinar Marjan Žiberna. S Katjo pa sva za ta članek prispevala fotografije.

 

 »Zelo nehvaležno bi bilo izpostaviti samo nekatere posebej omembe vredne dosežke Inštituta Jožef Stefan (IJS), saj bi tako po krivici mnoge druge dali na stran. A če že moram, potem bi zagotovo izpostavil prve mikroračunalnike, prve robote, ki so nastajali v naši državi in internet pa prvo spletno stran ‒ to so bili pomembni dosežki z vidika informacijske in komunikacijskih tehnologij. S področja fizike so bili pomembni dosežki na področju magnetne resonance, kasneje sta v svetu odmevala mikrolaser in računalniški pomnilnik na podlagi kvantne fizike. Kar se kemije materialov tiče, naj povem, da je bila na našem inštitutu pred nedavnim napravljena feromagnetna tekočina, za katero je veljalo, da jo je nemogoče napraviti. Pa magnetni material, ki porablja samo pet odstotkov redkih zemelj, kar je tehnološko izredno pomemben dosežek. V biokemiji so v zadnjem času veliko pozornost vzbudila odkritja v zvezi s transportom zdravila do mesta obolenja, konkretno raka; to so nanomagnetni materiali, ki so vneseni v liposome, potujejo po telesu in jih z magnetom lahko usmeriš na želeno mesto …« je dejal dr. Lenarčič.

 

Skratka dosežki, ki govorijo sami zase, po drugi strani pa jih večina nas laikov tudi težko razume. Zato bom raje zapisal le nekaj bežnih vtisov z najinega večdnevnega fotografiranja po inštitutu. Če pogledaš le tisto prvotno stavbo IJS-ja, ki jo vsakdo lahko opazi, če se sprehodi po Jamovi ulici v Ljubljani, je vtis pravzaprav precej skromen. A ko sva s Katjo prvih nekaj dni samo hodila po vseh stavbah in neštetih visokotehnoloških laboratorijih, ki so očem bolj skriti, pa sva ugotovila, da se vsega enostavno ne bo dalo fotografirati, vsaj ne v obsegu, ki smo si ga zastavili.  Inštitut je enostavno ogromen! To je namreč naša največja znanstveno-raziskovalna ustanova, ki ima skoraj tisoč zaposlenih, od katerih jih ima malone polovica doktorat. Zato smo se nekako dogovorili, da fotografirava le tiste najbolj fotogenične dele, kar je seveda pomenilo, da se nekaterih (tudi tistih, v znanstvenem pomenu morda pomembnejših!) sploh ne bova dotaknila. A vizualna selekcija je bila pač prioriteta tega projekta, zato sva si izbrala nekaj zares zanimivih motivov in posnela fotografije, ki so kasneje v obliki knjige izšle ob uradnem praznovanju te sedemdesetletnice. Zato mogoče na tem mestu ni pomembno kaj je na fotografijah, pač pa bolj to, kaj vse zanimivega se na inštitutu da videti. A da sva v tem delu tudi midva šla zares v korak s časom, sva se še posebej potrudila in veliko fotografij je nastalo v skladu s sodobnimi digitalnimi foto-tehnikami, kot so na primer t.i. fotostaking, light brush in podobno. Že samo za premike in svetlobne postavitve studijskih bliskavic po inštitutu sva za vse desetine kilogramov fotografske opreme potrebovala kar nekaj pomoči. No, lahko rečem, da sva bila z rezultatom zadovoljna (kar je zame pravzaprav izjemna redkost …?), na vas bralcih pa je, da jih ocenite še s svojimi očmi …

 

Vse fotografije: Arne Hodalič in Katja Bidovec

Asistenca: Iza Štrumbelj /študentka fotografije na VIST - oddelek za fotografijo 

 

Hvala vsem sodelavcem inštituta, ki so nam vedno prijazno priskočili na pomoč (tudi kadar sva si v njihovih laboratorijih izmišljala najbolj bizarne postavitve in nenavadne motive!)

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

Arne Hodalič
Arne Hodalič

Slogan mojega življenja je »You can sleep when you’re dead« in tega se držim vsak dan bolj! S podjetjem Our Space sodelujem že vrsto let in skupaj smo pripravili celo vrsto uspešnih dogodkov, predavanj ter team buildingov. Najlepše pa je takrat, ko me Jure (direktor Our Spacea) z družino obišče na morju in skupaj na žaru obrnemo kakšno ribo. Takrat je življenje še lepše.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: