Gozd

Včasih rabimo neko vzpodbudo, ki v nas sproži drugačno razmišljanje. Ob svetovnem dnevu gozda (21.3.) sem strnila nekaj misli, ki se sicer prelivajo v meni že dalj časa.

 

 

Odrasla sem ob robu gozda in mnoge nedeljske izlete preživela tudi tako, da sem očetu pomagala zalagati krmišča za divjad. Lov je njegova strast, ki se mene sicer ni nikoli prijela. Zato pa toliko raje občudujem s fotoaparatom. A tista bežna srečanja s kakšno belorito srnico, s fazanom, ki je sfrčal pred nama, megličasta jutra, ko sva v pohorskih gozdovih iskala  gobe, so morale pustiti v moji otroški duši velik pečat.

 

Photo - Petra Draškovic Pelc

 

Leta so tekla in prišel je čas študija v Ljubljani. Zdelo se mi je povsem nepredstavljivo, kako bom lahko živela med samim betonom. A Golovec je bil blizu in kmalu sem ugotovila, da tam še vedno najdem kotičke, ki so samo moji. Kjer se lahko spočijem, od ponorelega divjega tempa našega življenja.

Po doktoratu mi Golovec ni več zadoščal, želela sem še več. Več stika z gozdom, ker sem se tam preprosto dobro počutila. Gozd me je pomirjal. To, da sem opazovala zeleno zaveso spomladi, jeseni barvito pisano, pozimi spokojnost beline. Svež zrak, predihana pljuča in sveže misli.

 

Photo - Petra Draškovic Pelc

 

Danes živim v najbolj gozdnatem delu Slovenije, ob robu prostranih kočevskih gozdov. Le korak in sem že lahko tam, kjer tudi signal ne vleče. Po spletu zaokroži slikic takih in drugačnih, ki poudarjajo, da v gozdu ni internetnega signala, ampak, verjemite, našli boste mnogo boljšo povezavo!.

Res, a vprašanje, ali si tega sploh želimo? V današnjem svetu moramo biti vsak hip dosegljivi na socialnih omrežjih, na telefonski klic, a da bi slišali svoj pravi jaz, največkrat ne utegnemo.

 

Mlada Kozača
Mlada Kozača

 

A tedaj,  ko smo rez brez wi-fi, lahko, če smo dovzetni, opazimo,  kako nas skozi krošnje opazujejo divje »učke« mlade kozače. Kako poživljajoča in zdravilna je barva prvega pomladnega olistanja in kako umirjeni se bomo vrnili iz našega gozdnega sprehoda.

 

Photo - Petra Draškovic Pelc

 

Pravzaprav je težko ubesediti vso dobro, kar mi daje gozd. To ni le prostor, kjer lahko ustvarjam, je tudi prostor, kjer se srečujem s prijatelji, iščem mir, se učim, spoznavam najlepše trenutke v naravi in včasih sem deležna tudi velikih trenutkov Narave. Hvaležna.


Da bi znali spoštovati in ohraniti to, kar je resnično veličastno!

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: