Indija brez Koromandije

Januarja in februarja mineva natančno trideset let odkar sem prvič bil v Indiji. Ta dežela ima v mojem življenju zares posebno mesto, saj je bilo to eno mojih prvih daljših potovanj. Večji del svoje mladosti - takrat namreč, ko se človek ponavadi odpravlja na take poti, sem preživel na svoji jadrnici, s katero sem plul skoraj preko celega leta. Poleti v sezoni sem kot skiper vozil goste, izven sezone pa sem jadral za svoje veselje. A usoda je hotela, da se mi je zgodila ta prva Indija in ko sem bil tam, se je doma (pa tudi v meni!) zgodila vrsta stvari, ki so popolnoma spremenile tok mojemu kasnejšemu življenju. Danes me večina vidi predvsem kot fotografa, vendar se še vedno nisem odločil, kaj bom, in kot pred tridesetimi leti se še vedno sprašujem, kaj bom v življenju počel, kljub temu da se mi izmuzljiva dobrina mojemu življenju odmerjenega časa vedno hitreje izteka in se že počasi bliža svojemu koncu.

 

Iz Indije sem takrat prinesel nekaj amaterskih fotografij, ki so očarale ravno prave ljudi, in čez noč sem obrnil nov list v tej svoji življenjski slikanici. Kar naenkrat in povsem nenačrtovano sem namreč postal fotograf - fotograf, ki se vedno znova vrača v Indijo! Tudi letos januarja sem se … In ves čas letošnje poti sem se morda tudi zaradi okrogle obletnice spraševal, kaj se je tam od mojega prvega obiska v resnici spremenilo. Težko bi trdil, da nič, saj je bil recimo takrat v Varanasiju na sveti reki Ganges edini motorni čoln moj z izvenkrmnim tomosom 4,5KM, danes pa po reki ropota kar precej dizelskih motorjev, jadrnice so izginile in moških, ki so takrat proti rečnemu toku vlekli težko natovorjene barke, ni več. A takšne spremembe so majhne in neopazne. Na ghatih, stopnicah, ki vodijo do svete reke, se danes, tako kot so se takrat, še vedno gnetejo romarji, ki se tja zgrinjajo iz cele Indije samo za to, da bi se tam obredno okopali in si tako očistili karmo. V neštetih templjih še vedno glasno odzvanjajo jutranje puje (maše) in na Manikarnika ghatu še vedno dan in noč gorijo grmade, na katerih se v dim spreminjajo verni hindujci, ki na bregu reke skušajo najti svojo mokšo, osvoboditev od samsare, tega skoraj neskončnega cikla ponovnih rojstev. Če bi torej rekel, da se ni spremenilo nič, bi se grdo zlagal. Spremil sem se predvsem jaz! In to zelo …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sem takrat sedel na ghatih in bral Joganandino avtobiografijo jogija, se mi je zdelo, da nekatere stvari o življenju (ki je ležalo kot dolga senca pred menoj) celo razumem. A jih nisem! Danes, ko se moram obrniti, da to zelo dolgo senco za seboj sploh še lahko vidim, vem, da je vse skupaj le velika utvara in da onstran tega ne obstaja prav nič. Popolnoma nič, pa naj se številne svetovne religije še tako trudijo, da bi nas z lažnimi obljubami držale v bedni pokorščini tuzemskega bivanja. Luč bo ugasnila, jaz pa bom kot majhna in neskončno nepomembna mravljica v mehanizmu mogočne narave za večno poteptan. Moje mesto bo mogoče zasedel nekdo drug ali pa tudi ne. In če dobro premislim, je to povsem nepomembno in tudi brezpredmetno. In tako je edino prav! V tem tridesetletnem krogu med enimi in drugimi stopnicami do reke Ganges, sem sprejel lastno absolutno dokončnost, ki je mnogim tako tuja in se je na vse kriplje otepajo. Mene pa pravzaprav neskončno pomirja in spravlja s tem svetom… Velikokrat se namreč vprašam, kako bi bilo, če bi se bivanja v tisti večni blaženosti, ki jo obljubljajo vsa svetovna verstva v taki ali drugačni obliki, kar naenkrat in v celoti naveličal? Če bi mi po nekaj trilijonih let sedenja na oblaku s perutkami na hrbtu začelo to početje presedati? Ali pa, da mi bo vseh 72 rajskih devic džihada začelo najedati in neskončno žreti živce? Ali pa, da se bom v blaženosti svarge, hinduističnih nebesih, naveličal čakati na naslednjo reinkarnacijo? Ej, ljudje, ali se sploh zavedate? Mi tukaj govorimo o prekleti VEČNOSTI, ki ji NIKOLI ni konca!!! Je sploh lahko kakšna obsodba hujša od obsodbe na kakršnokoli večnosti? Ali ne bi raje živeli kar tukaj in zdaj …?

 

 

 

 

 

 

Arne Hodalič
Arne Hodalič

Slogan mojega življenja je »You can sleep when you’re dead« in tega se držim vsak dan bolj! S podjetjem Our Space sodelujem že vrsto let in skupaj smo pripravili celo vrsto uspešnih dogodkov, predavanj ter team buildingov. Najlepše pa je takrat, ko me Jure (direktor Our Spacea) z družino obišče na morju in skupaj na žaru obrnemo kakšno ribo. Takrat je življenje še lepše.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi:
  • Ljudje
    Klemen Košir
    24. 2. 2017
    Ljudje