K kot kaki

Ko se jeseni narava ovije v zemeljsko paleto barv in veter sleče suknje z dreves, začudeno obstanemo pred štrcljastim golim strašilom in se zazremo v množico plodov na njem. Kaki!

 

Kdor je v novembru in decembru kdaj vandral po Primorski, ima opisani utrinek prav gotovo shranjen v spominu. Skoraj ni vrta ali njivice, kjer nekje ob robu ne bi ždelo vsaj eno žalobno kakijevo drevo. Obteženo z neobranimi okrogloličnimi plodovi ali pa se razrešeno njihove teže  povsem zliva z umirjeno pokrajino, ki je po bujnem obdobju legla k prepotrebnemu zimskemu počitku.

 

Kaki

 

Ko pa postavimo oranžno rdeče plodove na mizo, se razpoloženje kar naenkrat razjasni in razvedri. Odstranimo olesenelo kapico z vrha sadeža in z žlico zajamemo v gibko meso. V ustih se razširi okroglo sladkasti okus z nekoliko trpkim robom, ki ga pridajo kosmati tanini. Zaužito meso nam osveži duha in prav tako telo, ki dobi v kri hitro prebavljive sladkorje in z njimi energijo.

 

Da mi je kaki prirasel k srcu bolj kot sicer, je kriva hribolazna tura, ki sva jo ne dolgo nazaj v tolminskem hribovju družno opravila z Dariom Cortesejem. Ko sva po nekajurni hoji priplezala na prvega od štirih vrhov v seriji, sem nujno nujno potreboval hitro delujočo energijo. In Dario je iz nahrbtnika privlekel kakije, ki so me nahranili do mere, da sem se zmogel prebiti na še preostale vršace in pod noč prikolovratiti nazaj do izhodiščnih Tolminskih Raven.

 

 

Kaki

 

Tako sem spoznal sadež iz povsem praktičnega vidika - poleg vode vsebuje za gibanje prepotrebne ogljikove hidrate, zabeljene z merico mineralov, ki tudi pridejo prav ob vsem potenju. Prima, skratka!

 

A tura je preteklost. Sedaj ponovno tolčem vsakdan v čemerni ravnici in se sklanjam ob delovnem pultu in računalniku. Energijo potrebujejo predvsem možgani, ki se kravžljajo in napenjajo ob psihičnih naporih, kot je točno ta trenutek pisanje prispevka. Misli ne uhajajo toliko k skledi fižola in krompirjevi solati, nemirni duh si želi nekaj sladkega za pocrkljat. In se spomnim preproste sladice iz kakija, ki jo je stoletje nazaj pripravila oblikovalka Vesna Štih, ko smo se pri njej dobili trije nadobudni in sanjarili o nikoli izvedeni kolekciji otroških tekstilij. Ostal pa je spomin na jesenski posladek, ki ga ob tej priliki delim z vami.

 

Kaki


 

Kaki, kostanj in smetana

 

Za 4 posladke potrebujemo:

  • 4 zrele mehke kakije
  • 1 pest kuhanih in olupljenih kostanjev (lahko jih tudi izpustimo)
  • 1 žlica mletega sladkorja ali travniškega medu
  • 2 dl sladke smetane
  • 4 vinske kozarce na peclju za postrežbo

 

Kakijem odstranimo olesenele kapice in jim z žlico izbezamo iz kožice meso. Spasiramo ga s paličnim mešalcem v gladko maso (za eksotičen okus lahko dodamo ščepec zmlete janeževe zvezde). Maso prelijemo porcijsko v štiri vinske kozarce na pecljih.

 

Kostanj z žlico sladkorja ali medu spasiramo prav tako s paličnim mešalcem v gladko maso (okusu kostanja se lepo poda ščepec cimeta ali vanilije). Suhi masi prilijemo sladko smetane in z mešalcem smetano strdimo. Porazdelimo jo po vrhu kakijevega spasiranega mesa. Takoj postrežemo in gostom odgovarjamo na hitro zastavljeno vprašanje: “Kako si pa to dobro sladico naredil/a?”.

Klemen Košir
Klemen Košir

Opazovalec sem z zvedavimi očmi, čudim se svetu okoli sebe. Človek je v središču zanimanja tudi takrat, ko sekljam korenček ali pišem recepturo. Rad se pogovarjam z ljudmi, ki delajo z rokami in zemljo. Doma se zgrbančim za računalnikom in predelujem nabrane vtise in zapiske, ki se že pet let zapored na koncu zgostijo v knjigo. Vmes sem mož in oče, včasih sem tečko, včasih dobrovoljček.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: