Kaj me vleče v najvišje gore in odmaknjene pokrajine našega planeta?


decrypted_9
To je vprašanje,  ki mi ga večkrat zastavijo obiskovalci mojih predavanj in predstavitev. Če je bila na začetku tista prvinska radovednost, kako je tam zgoraj,  ter predvsem, kaj je tam zadaj, se ji je kmalu pridružila želja spoznati meje svojih sposobnosti. Ko pa bolj razmišljam še o drugih vzrokih, se po odgovore vračam v spomin na mojo prvo odpravo v Himalajo leta 1975. Takrat sem bil najmlajši član šeste jugoslovanske odprave, ki je imela za cilj še ne preplezano južno steno 8463 metrov visokega Makaluja. Že uvrstitev v moštvo je bila zame nepopisna čast in priznanje. Zdelo se mi je, da hodim nekaj centimetrov nad tlemi. O tem, da bi mi uspelo priti na vrh sploh nisem razmišljal. Skrbelo me je le , ali bom upravičil zaupanje vodje Aleša Kunaverja, ki me je izbral v ekipo.
decrypted_12
Prvič sem potoval na drugo celino in ko sem v Indiji stopil iz letališke zgradbe ter se prepustil utripu nepregledne množice ljudi, so se mi silovito zamajale predstave o svetu, ljudeh in religijah. Prestopili smo nepalsko mejo, najeli nosače in začeli osemnajstdnevni pristopni pohod. Čaj v čajnicah ob poti je bil tako poceni, da smo se celo z našim takratnim jugoslovanskim standardom počutili bogate. Hodili smo skozi džunglo polno banan, se kopali v divjih, naraslih rekah, spali med milijoni pijavk in se v silovitih nalivih zapoznelega monsuna prebili v dolino reke Barun, ki nas je privedla do vznožja gore. Tam na višini 5000 metrov, smo si nekega meglenega popoldneva postavili bazo in si zvečer skoraj zlomili vrat, če smo hoteli uzreti  vrh mogočne gore nad nami. Osupljiv prizor, ob katerem zbledi ves človeški  napuh. Nepozabna hoja pod najvišjimi vrhovi in doživljanje povsem drugačnega sveta, kot sem ga bil vajen, sta me za vselej povezala s Himalajo in njenimi ljudmi. Lotili smo se stene in moj začetek je bil bolj klavrn. Razbijanje v glavi in srcu, krvavenje iz nosu, hud zobobol, a odnehati nisem hotel. Sčasoma sem se le privadil na višino in se počutil nekoliko bolje. Meter in pol snega, ki nam ga je natresel vihar v bazi, na gori pa podrl nekaj šotorov, nas ni spravljal  v obup,  ampak le dodatno podžigaval.  Med šestim in enajstim oktobrom nas je kar sedem stopilo na vrh, kar je bila zasluga celotnega 21 članskega moštva. Prvič se bil v Himalaji, šlo je za prvi slovenski osemtisočak in uspelo mi je priti na vrh po prvenstveni smeri. Makalu je postal moja vstopnica v nov svet. Prva resna učna ura spoznavanja veličine narave in tega, da zmoremo veliko več, kot si v zavetju varnega doma sploh lahko predstavljamo. Pa tudi spoznanje, da smo kljub temu tako neznatni in nepomembni v primerjavi s silami, ki nas obdajajo.
decrypted_4
Alpinizem je sčasoma zame postal način življenja. Dragocena življenjska izkušnja, ki jo lahko pridobim le z lastno izpostavljenostjo. Največji možni približek popolni svobodi, ki obenem uči odgovornosti. Uči me vztrajnosti, predanosti in zavezanosti cilju. Tovarištva, strpnosti in sočutja. Iskanja meja lastnih sposobnosti. Spodbuja me, da želim postati boljši. Ne le kot alpinist,  ampak predvsem kot človek.   Viki Grošelj
Viki Grošelj
Viki Grošelj

Rojen 3.6.1952. po poklicu športni pedagog s 40 leti dela v osnovni šoli, ob tem pa še vrhunski alpinist, himalajec, gorski reševalec in gorski vodnik.
Poleg številnih vzponov v domačih in tujih gorah sodeloval na več kot tridesetih odpravah v neevropska gorstva. V Himalaji pa opravil enajst vzponov na vrhove desetih od 14. osemtisočakov. 

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: