Ko te premaga strah

Če bi rekel, da me pri soteskanju nikoli ni strah, bi se grdo zlagal. Strah je v nas in nam preprečuje, da bi počeli stvari, ki lahko ogrozijo naš obstoj, materialne razmere in razmerja z ljudmi okoli nas. Četudi se ničkolikokrat izkaže, da je bil strah povsem odveč, je to čustvo res ena taka močna beštja. In danes ne bom pisal zgodbe o tem, kakšen heroj sem, temveč kakšen preudaren »softič« znam biti. Ja takole je bilo: Po avanturi pod Eigerjem se zbudim v jasno in vlažno jutro. Okoli avtov je že živahno, slišim žvenketanje posod in sikanje gorilnikov, ki naznanjajo zajtrk. Kot mali piščanček se izvalim iz zavetja puhaste spalne vreče. Ponoči me je fino varovala pred mrazom, tako da kakšnega hujšega pomanjkanja toplote sploh nisem opazil. No, ne rečem, da ne bi bilo še bolje, če bi se h kakšni lahko stisnil, tako pa me je od časa do časa prebudilo smrčanje cimra Jakoba. Ja, takšna pa je soteskarska romantika... Skobacam se iz avta, skuham čaj in začnem rezati čajno salamo. Takšen je naš jutranji ritual. Napokamo se do onemoglosti, ker nikoli ne veš, kdaj boš lahko naslednjič spet jedel. Po zajtrku ležerno pospravimo neoprenske obleke, ki so se čez noč poskušale posušiti. Mokre zjutraj resda niso bile več, so pa zato zamrznile, tako da so stale kar same po sebi :). Glede tega bo treba res nekaj drugega pogruntat... Opremo približno spravimo v red, nato pa se cela karavana prestavi nekaj kilometrov višje, kjer je uradno parkirišče za vstop v sotesko Gamchi.

Dostop do soteske.
Dostop do soteske.


Oprtamo si težke nahrbtnike in že se ženemo na hrib. Sonce je že visoko na nebu in osvetljuje nas čudovita svetloba, ko prečimo travnike od koče Gries Alp proti ledeniku Gamchi, ki napaja istoimensko sotesko. Ne zamudim priložnosti in hitro stisnem nekaj fotk. Razgled je res fenomenalen. Hitro pade komentar, da jo je že zaradi razgleda splačalo mahniti v ta kanjon. No, v vsem hvaljenju lepote nam uspe zgrešiti pravo pot, četudi je z nami nekdanji državni prvak v orientaciji. Pa nič ne de, spustimo se kakšnih 100 višinskih metrov in se znajdemo na pravi poti. Sopihamo v klance in pri tem opazujemo pritoke v spodnjem delu. Vsakega z nekoliko obilnejšim pretokom se veselimo, saj pomeni, da bo v soteski toliko manj vode.

En izmed pritokov soteske Gamchi.
En izmed pritokov soteske Gamchi.


Po uri sopihanja le pridemo do mesta, kjer bomo kasneje izstopili iz soteske. Vodostaj se mi na daleč zdi sprejemljiv, drugi pa tudi niso videti kaj prida zaskrbljeni. Mahnemo jo naprej. A med vzpenjanjem proti ledeniški moreni se začnem počutiti neprijetno. Strah, za katerega ne znaš povsem definirat, od kje izvira, ampak počutje enostavno ni pravo. Zdi se mi, da bo vode preveč, sploh ker soteske še ne poznam. Ker po naravi nisem človek, ki bi prehitro obupal, vseeno nadaljujem z vzponom. Dvignemo se na rob ledeniške morene in na prostoru, obsijanem s soncem, nase navlečemo obleke in ostalo ropotijo. Nato sledi še pol-urni spust proti soteski.

Iz ostankov ledenika so nastali naravni mostovi.
Iz ostankov ledenika so nastali naravni mostovi.


Po slabih treh urah vendarle pridemo do vode. In te ni malo – pravzaprav jo je ogromno. A na prvi pogled bi rekel, da bi s takim vodostajem šlo. A le pod pogojem, da se dolvodno v zaprtem delu soteske ni še kakšnega močnega pritoka. Malce sem skeptičen, zato vprašam Andreja, ki je v soteski že bil. Pravi, da je nekoliko nižje še en pritok, ki je bil lansko leto precej močan, ne ve pa, kako je s tem pritokom letos. V mojih možganih se prižge rdeča luč. Sploh, ko vidim, da se po stenah pojavljajo močni izviri vode. Spogledujem se z Jakobom, ki ima višji nivo izkušenj kot jaz. Pravi, da se mu zdi vodostaj res visok, a je pripravljen iti, saj je bolj avanturistične narave. Meni pa se je takrat v glavo prikradlo dekle, za katero sem naivno verjel, da je moj »perfect match«. Rad bi se vrnil k njej in jo še bolje spoznal, zato se nočem izpostavljati. Spust po vrvi po slapovih z močnim tokom je namreč nevaren šport. Če nerodno stopiš, ti lahko spodnese noge. Ko pristaneš v vodnem curku, se ti vrv pogosto zaplete in zaradi vodne sile se ne moreš več postaviti na noge in zadihati. Sledi mukotrpna utopitev in/ali zlom hrbtenice. Na tak način smo v letu 2016 že pokopali enega izmed slovenskih soteskarjev. Odločim se, da je moja ljubezen do življenja večja kot želja po gladiatorstvu in dokazovanju samemu sebi. Hkrati pa se zavem, da sem spoznal nekoga, ki mi pomeni več kot soteskanje. Tolažim se s tem, če je soteska tam že milijone let, bo pa počakala tudi še kakšno sezono, da se vrnemo, ko bo vodostaj nižji. Preveč je še drugih sotesk, ki me še čakajo, da bi tvegal glavo v tejle, ki ni niti kaj prida po mojem okusu.

Po tem mestu ni več poti nazaj.
Po tem mestu ni več poti nazaj.


Pogoltnem slino in svojo odločitev sporočim ekipi. Takoj se mi pridruži še prestrašen kamerad Iztok, ki nima veliko izkušenj, doma pa ga čakajo trije pari otroških oči, ki bi pogrešali očeta. Hitro prerazporedimo opremo in se ločimo. Trije se bodo spopadli z zaprtim in zelo vodnatim Gamchijem, naju pa čaka dobro uro pohoda proti koncu soteske. Pri tem se morava dvigniti 300 višinskih metrov do roba ledenika, nato pa spustiti še 700 m. Po poti loviva še zadnje sončne žarke, preden se to skrije za Dündenhorn.

Pogled proti izteku soteske.
Pogled proti izteku soteske.


Naposled le prispeva do konca, kjer se moja zaskrbljenost iz minute v minuto povečuje. Iz ozke razpoke teče reka in ne le potok, kot smo vajeni pri soteskanju. Z Iztokom zakorakava proti toku v temo soteske. Po nekaj 100 m hoje prideva do zadnjega slapu. Z iztegom roke v curek vode v slapu mu pokažem, kakšna je njena moč. Zaradi sile jo je nemogoče držati na mestu. Zavem se, da sem ravnal prav.

Reka, ki teče skozi sotesko.
Reka, ki teče skozi sotesko.


Nato pa kot dva nesrečnika čepiva pod slapom in čakava na trojico. Po nekaj minutah se odločiva, da mrzel piš vode ni najboljše okolje za čakanje. Vrneva se na konec soteske, kjer je raven plato. Da bi se ogrel, hodim v krogih kot Willy Wonka v tovarni čokolade in razmišljam o morebitnih reševalnih scenarijih. Kako nesrečnike sploh locirati? Pri sebi nimam dovolj vrvi, da bi se spustil v sotesko in jim pomagal pri samo reševanju. Kakšen je odzivni čas reševalne službe? Ali ima Švica sploh dovolj usposobljeno reševalno službo za reševanje v tako zahtevnih soteskah? A moje misli kmalu prekine vrvež, ki prihaja iz Jakobovih ust. »Dobr smo ga!«. Oddahnem se. Od srca se mi odvali kamen, ker so fantje živi in zdravi.

Pogled proti Dündenhornu ob povratku.
Pogled proti Dündenhornu ob povratku.


Starejši inštruktor na tečaju za vodnika je nekoč izjavil, da obstaja razlika med tem, ali nekdo »naredi kanjon« ali »preživi kanjon«. Sam bi zase rekel, da bi tisti dan »preživel sotesko«. A od tega ne bi imel kaj dosti več od šopa sivih las. Vseskozi bi me skrbelo, kako globoka voda bo v naslednjem tolmunu. Prijatelji so komentirali, da je bila voda tako močna, da med spuščanjem po slapovih niso videli ničesar. Zaupanje strahu je bila ta dan modra odločitev. Veselja do soteskanja me ni minilo, hkrati pa sem ponosen nase, ker sem znal reči »ne« kljub dolgemu dostopu do soteske.

Žiga Humar
Žiga Humar

Profesionalni ljubitelj raziskovanja podatkov, serviranih na vse načine. A moje življenje bi bilo prelahko, če bi imel eno samo ljubezen. Podatki so lahko ljubosumni na mojo ljubezen do raziskovanja sotesk. Egoistično bi bilo, da bi ta čuda narave držal samo zase. Zato vas skozi soteske popeljem v svojih prispevkih v Čebelnjaku, poleti pa tudi v živo, če zberete dovolj poguma.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: