Soške zgodbe

Le kdo ne pozna Soče, ponosa slovenskih rek in enega izmed zaščitnih znakov naše države. Predalpska deželica, ki komajda najde prostor na svetovnih zemljevidi, v sebi skriva pravi biser. Biser, ki ga na srečo znamo izkoristiti na več načinov. Poleti ob njej kar mrgoli turistov in športnikov, skozi celo leto pa slovenski elektroenergetski sistem napaja s prepotrebno električno energijo. V današnji objavi vas bom na valovih Soče popeljal po njenem zgornjem toku in vse skupaj začinil z nekaj anekdotami.

 

Pravi izvir Soče na Planini Zapotok
Pravi izvir Soče na Planini Zapotok

 

Naš najlepši vodotok izvira precej visoko. Pravzaprav se na mestu, kjer dejansko izvira, sploh ne imenuje Soča, temveč Potok. To je na nadmorski višini 1385 m in nato skozi niz Zapotoških slapov priskaklja proti 500 m nižji Zadnji Trenti. Tu se potok preimenuje v Suhpotok in če ni ravno huda ura, skrije v široko prodišče in na prosto pokuka šele v bližini »Izvira Soče«, ki to ni. Ja, prav ste prebrali. Že celo življenje vas vlečejo za nos, da je tista luknja, kjer »Soča« privre na plan, pravzaprav samo turistična točka. Tega nisem vedel niti sam, dokler se lansko leto moja zakladnica poznanstev ni obogatila z Danielom Rojškom – Dančem, ki je prava biblija Soče in njenih pritokov.

 

Turistični "Izvir Soče"
Turistični "Izvir Soče"

 

Šele ko se Suhpotok in potok, ki priteče iz »Izvira Soče« združita, uradno nastane Soča. Od tod naprej se začne bitka Soče z vsemi preprekami, ki jih je mati narava ustvarila. Na poti proti jadranskemu morju jo čaka neskočno število 90- in 180-stopinjskih okljuk, na katerih vsa važna razkazuje svojo moč in lepoto, ki ji ni para.

 

Okljuki soče

 

Zaradi svoje značilne zelene barve je dobila tudi nadimek Smaragdna reka. Krivec za takšno barvo je apnenčasta kamnina, ki jo Soča raztaplja in njeni drobci obarvajo reko. Zelena jemlje dih in sem ter tja se zgodi, da zaradi nje ljudje izgubijo zdrav razum. Anekdota, ki mi jo je zaupal prijatelj Andraž, vodnik v soški dolini, je še posebej posrečena. Nekega dne, ga je neki tuj gost vprašal, ali si lahko Sočo natoči v steklenico, da jo bo nesel domov in imel na polici za spomin. Prijatelj se mu je smejal in seveda pritrdil. Ko je gost vodo natočil v steklenico in jo dvignil iz vode je z razočaranjem vzdihnil: »It is not green anymore«. Iz tega je nato nastala šala, da ima Soča že vgrajene varnostne mehanizme proti kraji ...

Smaragdna reka v pomladanskih barvah
Smaragdna reka v pomladanskih barvah

 

Soča v zgornjem toku tvori tri večje skupine korit. Prva, najmanjša, so v vasi Soča pri kampu Korita. Na razdalji dobrih 100 m vidimo korita, ki so globoka do 10m in zanimiva za ogled. Ob nižjih vodostajih sem ter tja opazimo kakšnega hrabrega plavalca, ki jih preplava. A velja opozoriti, da je Soča tudi ob poletni pripeki še vedno peklensko mrzla, plavanje v soteski pa je lahko nevarno tudi zaradi plavja, ki je skrito pod vodno gladino.

 

Korita Soče
Korita Soče

 

Za ogled so najlepša druga korita. Ta korita dosežejo globino do 20m in jemljejo dih. Opazujemo lahko tvorbe, ki jih je reka skozi tisočletja dolbla v apnenčasto kamnino. V zgornjem delu korit pa zgodbo popestrijo še stranski slapovi, ki v Sočo odvajajo vodo izpod pogorja Bavškega Grintavca. Obisk drugih korit je odlična točka za nadobudne fotografe, kjer ob pravi uri in pravih pogojih lahko nastanejo čudovite fotografije.

 

Priznani fotograf Matjaž Krivic na delu
Priznani fotograf Matjaž Krivic na delu v drugih soških koritih

 

 

Ob omembi drugih korit mi možgani ne pustijo mimo žgečkljive zgodbe. Pred nekaj desetletji je bila ob koritih domačija, kjer so imeli plemenskega bika, kot ga ni bilo daleč naokoli. Kmetje so se s svojim kravami kar vrstili in bik je imel kar pestro »spolno življenje«, gospodarica Rozi pa je tako malce lažje shajala v tej, od boga pozabljeni, dolini. Med kmeti, ki so bili redni gosti v tem živalskem kupleraju, je bil tudi Ciril, ki je nekega dne, kot že verjetno večkrat prej, na naskok pripeljal tudi svojo kravo. In medtem, ko jo je bik naskakoval, je gospodarici namignil »Ti Rozi, jest b tuoj skoču...«. Pa mu Rozi odvrne: »Ja skočə, saj je toja krawa«.

 

Slapovi v koritih
Stranski slapovi v drugh soških koritih, ki v Sočo izlivajo vodo izpod Bavškega Grintavca. Zanimivo je dejstvo, da celem pogorju ni niti enega izvira, kjer bi se pohodnik lahko odžejal. Vsa voda na plano pokuka ravno nekaj metrov nad Sočo.

 

In takšnih posrečenih zgodb je v soški dolini ravno toliko kot vode - veliko. Ko bodo ti čudni koronačasi mimo, vas povabim, da pridete v soško dolino tudi vi in prepričan sem, da boste od tod odšli s svojo zgodbo in lepimi spomini. Svetujem vam le, da se za obisk odločite izven glavne turistične sezone. Posočje je meni najlepše spomadi in jeseni, ko se ves turistični cirkus poleže.

 

Spokojnost Soče v zimskem času
Spokojnost Soče v zimskem času

 

Žiga Humar
Žiga Humar

Profesionalni ljubitelj raziskovanja podatkov, serviranih na vse načine. A moje življenje bi bilo prelahko, če bi imel eno samo ljubezen. Podatki so lahko ljubosumni na mojo ljubezen do raziskovanja sotesk. Egoistično bi bilo, da bi ta čuda narave držal samo zase. Zato vas skozi soteske popeljem v svojih prispevkih v Čebelnjaku, poleti pa tudi v živo, če zberete dovolj poguma.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: