Medvedje meditacije

Z medvedi sem bila povezana, še preden sem vedela zase, a če sem povsem natančna, z Medvedi, pisano z veliko začetnico. Mama se je, preden se je poročila Draškovič, namreč pisala Medved. Včasih se rada pošalim, da najbrž ni naključno, da sem si za svoj »brlog« izbrala prav Kočevsko.

 

Ampak, šalo na stran, medvedi me fascinirajo in jih občudujem. Zame medved ni le velika zver, ampak bitje, ki mi vedno znova dopušča sanje. V meni prebuja radovednost, raziskovanje, a hkrati opominja na tisto, kar je pomembno – na predanost, vztrajnost in spoštovanje.

 

 

Vsako srečanje z njim je izjemno, je posebno doživetje. Četudi je to le praska na drevesu, ki jo odkrijem na novo v nekem prostoru. Preobrnjeni kamni, ki jih je pustil, ko je iskal mravlje ali divje ose. Vse to mi govori o njegovi prisotnosti v prostoru. Kdaj pa kdaj se srečava tudi iz oči v oči. Včasih povsem nepričakovano, kdaj načrtno, a vedno z veliko mero spoštovanja. Ti biseri, vsi ti koščki so del mozaika, ki ga skušam sestaviti, o življenju medveda.

 

 

Brez dvoma je medved ena najbolj karizmatičnih živali v Evropi. Skoraj vedno prisotnost medveda vzbuja močna čustva. Od strahu, ki je največkrat plod nezadostnih ali napačnih informacij, do sovraštva - in seveda občudovanja,  vmes pa se prepletajo tudi vse različice.

 

 

Ko sem se iz Ljubljane po zaključku doktorata preselila v okolico med Grosupljem in Turjakom, me je bližnji ribnik v gozdu razveseljeval tudi zaradi tega, ker sem tam vsakič zasledila kakšno veliko šapo v blatu. V zimskih dneh sem tedaj v bližnji okolici rada odkrivala tudi s tekaškimi smučmi, uživala v zimskih radostih v bližnjem gozdu, in takrat so mi bile velikokrat v veselje relativno sveže sledi kosmatincev. Sprva je bilo to presenečenja, danes, ko pa  je znano, da naši medvedje spijo povprečno dva  meseca manj kot drugje, to ni nič presenetljivega. Mojega navdušenja nad svežimi sledmi sicer vsi niso delili z mano, prej je to v pogovorih sprožilo določeno mero strahu. A ni razloga za strah, predvsem je treba odpreti oči in srce ter imeti spoštovanje do narave. Svojim gostom, ki se podajo z mano skozi gozd, skušam približati tudi življenje medveda, da lažje razumejo,  kakšna žival je to, kako živi in da ni ne razloga za strah in ne potrebe po njem.

 

 

Skoraj neslišno drsi skozi gozd, največkrat ponoči, in se spretno izogiba ljudem, saj ima prirojen strah pred njimi. Njegovo telo je mogočno, gibanje graciozno, v koraku eleganca, previdnost. Medved. Ko sva se nekega večera s Stanetom sprehodila po gozdu, je bil medo na svojem večernem obhodu “revirja”. Nežno je vohljal z nosom skoraj pri tleh, se neslišno premikal med igličastimi velikani in v tisti značilni hoji z rameni naprej. Kako čudovito bitje je to, pomislim. Tako dragocena so takšna srečanja. Kakšna gracioznost v koraku, eleganca gibanja. Še tisti zadnji žarki sončka, ki se prebijajo skozi pregrete krošnje, osvetlijo dlake za ušesi. Popolnost.

 

 

Čeravno sem svoje prve medvede videla in fotografirala prav v divjinah Aljaske in Kanade, jih čedalje raje občudujem in sledim tukaj, doma na Kočevskem. Čeprav mnogokrat velja, da je medved nek neformalen simbol kočevskega prostora, pa da ne bo pomote − medvedi poseljujejo precej širši prostor dinarskega območja, njihov areal se pri nas razteza tudi do alpskega sveta.

 

 

A sprehod po kočevskem gozdu je drugačen,  kot v gozdu kje na Štajerskem, tudi zaradi občutka, ki ga v prostor vnaša navzočnost velikih zveri. Medved, volk in ris ti burijo domišljijo, plazijo se v tvoje sanje ponoči, čez dan pa si domišljaš njihovo navzočnost vsakič, ko opaziš kakšno njihovo sled v blatni gozdni vlaki. Vsakič znova se kot otrok razveseliš sledi, vsakega odtisa stopinje, vsakega iztrebka, ki ga pusti za seboj žival, saj je vsaka taka informacija le korak k še boljšemu poznavanju okolja, v katerem živiš   in ki si ga deliš s temi veličastnimi bitji. Čeprav živi v Sloveniji po podatkih iz leta 2007 okoli 450 medvedov (nove informacije iz štetja iz leta 2015 še pričakujemo), so srečanja z njimi redka. Zahtevajo določeno mero dobrega opazovanja, potrpežljivosti, sreče in pripravljenosti. In še takrat se medved raje umakne.  

 

 

Dotik divjine tudi z navzočnostjo divjih živali obuja v nas prvinske trenutke: prebudijo se morebitni neznani strahovi, hrepenenja, želje, ki jih do takrat nismo poznali. Spoznavamo meje našega dojemanja, razumevanja, širimo si obzorje duha in pletemo vidne in nevidne vezi. Indijanski poglavar Luter Stoječi Medved je zapisal, da medtem ko so živeli sredi širnih prerij in gozdov, ob deročih rekah in na gorskih strminah, o njih niso nikoli razmišljali kot o divjini. Zanje je bil to dom.

 

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: