Na kavi z zaposlenimi - Marko Miklavčič

Sediva kar v Ourspaceu. Kava, voda, glasovi iz prostora. Živahno, vse se staplja v tak beli šum. Samo nekaj besed za zagon, pa se začne, kot da se mudi, zato zapišem ta pogovor staccato z nekaj mojimi dopisi. Tudi zato, da bo enkrat malo drugače.
 
Zadolžen za prodajo, sisteme in rešitve prodajam, pamet in predmete, tudi v njih je pamet, pet let tukaj, je super. Super je taka splošna beseda, povrtam, kaj mu je všeč. Sodelavci, klima, vodstvo, način dela. Povprečen delavnik je sestavljen iz preverjanja pošte, naročil, pripomb, zahtev, pripravljam ponudbe, razmišljam strankah, njihovih željah, preverjanje, kaj se dogaja na teh področjih. Kaj pa, kadar je panika? Ja, takrat se podaljša. Ali je tega veliko? Ja no, dovolj malo, da sem še razpoložen, v dobri kondiciji, včasih celo paše. In kadar si prost? Star mlad oče sem, malo se zanemarjam, veliko sem rekreiral včasih. Zdaj imam nov hobi, spremljam moto GP. Rossi, ja, sem že navijač, sede gledam, tudi vstanem, in skačem, rad tudi tečem, ampak si premalo časa vzamem za to. Kultura zelo v odmerjenih dozah, malo, filmi –znanstvena fantastika, nikakor pa ne kaj intenzivno psihološkega. Ni še dovolj star, da bi gledal in bral, kar je včasih. Ljubljančan v Domžalah. Mladost v Šiški, pod Šišenskim hribom, zdaj je drugače , vse nabasano, blokovska naselja. Če si v nekem okolju, kjer samo spiš, je odnos drugačen, ves dan si drugje in si želiš, da je mir, zato mi je všeč v Domžalah. Pol svoje kariere sem delal na eni strani kot prodajalec, pol pa na drugi kot kupec, to je prednost, obe strani pulta. Pred približno desetimi leti sem s prijateljem zasnoval konferenco za šefe informatike, na to sem ponosen. Se popravi v stolu, ko to pove, dvigne in za trenutek upočasni. V osnovni šoli odličen, bežigrajska gimnazija, usmerjenec, elektrofaks, potem sem šel v računalništvo. Spomni profesorjev iz gimnazije, po priimkih, redko slišano zadnje čase. Malo sem učil v šoli za oblikovanje, ampak mi je šlo na živce to ponavljanje snovi uro za uro, nisem se videl v tem.
 
Ta vikend gremo na Ourspacev družinski izlet (pripomba: vreme je preprečilo to veselje), sicer pa pogosto na deželo k staršem. Tam otrok uživa. Kaplja vas. Sadovnjak. Veselje do zemlje ima. Morda, morda bo on nadaljeval to. Dopusti so zdaj običajno v Istri, prej drugače sem pa več sveta videl prej, ja, v prejšnjem življenju.
 
Še o starševstvu, veselju in pasteh. Iskrivo, dobrovoljno, optimistično. Hitro.
Aleš Leko Gulič
Aleš Leko Gulič

Rojen pravo leto in preživel vse, kar se je dogajalo v Trbovljah in po drugod zadnjih šestdeset in še nekaj let, sicer tudi na študiju in delu v Ljubljani, Ampak kot dnevni migrant. Zdaj v pokoju.  Never surrender! Sodelavec pri kakšnem filmu in take reči. Bajkerske, recimo. Pa Dedek Mraz, kadar pride čas zanj. Rdeći križ. Delavski dom Trbovlje, Rock Radio vsako nedeljo ob osmih in Osapov Čebelnjak z novimi zadevami ob petkih.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: