Nejc

Nejc Zaplotnik je bil brez dvoma ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma. Njegova knjiga Pot je slovenska knjižna uspešnica in še danes, pol četrto desetletje po prvem izidu leta 1981, doživlja vedno nove ponatise. Z Nejcem sva bila močno povezana vse do njegove prezgodnje in tragične smrti pod himalajsko goro Manaslu leta 1983.


Nejc Zaplotnik med plezanjem v Centralnih Alpah leta 1976.
V letih, ki so sledila, smo Nejčeva generacija vse bolj posegali po vrhunskih himalajskih ciljih. Enajst let po njegovi smrti smo preplezali vseh 14 vrhov na Zemlji, ki segajo več kot 8000 metrov visoko in tako dosegli cilj, ki ga je Nejc s tremi prvenstvenimi smermi na tri osemtisočake tako odločno pokazal. Bilo mi je dano, da sem se večine teh odprav tudi udeležil. Kako smo se veselili, garali, trpeli, pa tudi jokali. Doživljali veličastna zmagoslavja, pa tudi tragedije. Nejc fizično žal ni bil več prisoten, zato pa nas je toliko bolj spremljal v naših srcih, mislih, pogovorih in spominih. Vselej, ko nam je uspelo kaj imenitnega, se mi je utrnila misel, kaj bi šele bilo, če bi bil še Nejc z nami.


Na poti pod Čulu Far East.
Drugi razlog za to, da je moj spomin na Nejca še danes tako čist, svetal in neokrnjen, pa je, da njegovo knjigo Pot vedno znova jemljem v roke, jo prebiram, razmišljam o napisanem, o skupnih doživetjih, drobnih detajlih, spominih in novih doživetjih, ob katerih se tako silovito spomnim nanj. Kljub temu da znam njegovo knjigo skoraj na pamet, se mi zgodi, da kakšna prej neopazna malenkost preraste v silovito doživetje. Tako se mi je zgodilo jeseni 2015 na jubilejni odpravi ob 40 letnici prvega slovenskega vzpona na Makalu. Takrat smo, še skupaj z Nejcem, preplezali prvenstveno smer v južni steni te mogočne gore. Štirideset let kasneje pa nas je nekaj veteranov šlo v Himalajo obujat spomine.


6059 metrov visoki Čulu Far East.
Alpinistični cilji so bili bolj v ozadju, kot se za odprave veteranov spodobi, a vseeno mi je uspelo doseči vrh dobrih 6000 metrov visoke gore, sedaj imenovane Čulu Far East, z ostrim snežnim grebenom prav na vrhu, ter udobnim zavetjem ob zadnjih skalah tik pod njim. 26. oktobra sem v poznem popoldnevu tam za hip postal, gledal oblake, ki so se pomikali proti zahodu in vsake toliko zakrili sonce, ki je rdeče in rožnato barvalo vrhove okoli mene. Malo kdaj se mi je pokrajina okoli mene zazdela tako lepa. Tudi - ali pa še posebej zato, ker sem se spomnil na Nejca, ki je 36 let pred mano, skupaj z Denom Cedilnikom in Alešem Kunaverjem stal na istem mestu in takole doživel svoj vzpon na ta vrh: »…nas pa čaka še poslastica: vzpon po prekrasnem grebenu na še deviški šesttisočak. Bela nebeška lestev nas vodi navzgor, tik pod vrhom pridemo v kotanjo, kjer duškamo in odložimo nahrbtnike. Sam vrh tvori ozka, vodoravna grebenska rez, na kateri kakor na žici daljnovoda čepita dva krokarja in nas čakata…Ponudimo jima kekse, ki si jih razdelita kot najbolj složni bratje...Tako se s keksi odkupimo, da nam krokarja odstopita mesto na vrhu. Kar ostal bi, pohajkoval po vrhovih in krmil te zveste ptice. Toda čas je, da poderemo šotore in odidemo domov. Letos sem že pol leta v Nepalu in res je čas, da se vrnem domov.« Nič veličastnega, nič zgodovinskega, le lep trenutek, živ spomin na pokojnega prijatelja, ki bo za vselej ostal shranjen med najbolj dragocenimi.


Vršni greben se od prvega vzpona Nejca, Aleša in Dena ni prav nič spremenil.
Viki Grošelj
Viki Grošelj

Rojen 3.6.1952. po poklicu športni pedagog s 40 leti dela v osnovni šoli, ob tem pa še vrhunski alpinist, himalajec, gorski reševalec in gorski vodnik.
Poleg številnih vzponov v domačih in tujih gorah sodeloval na več kot tridesetih odpravah v neevropska gorstva. V Himalaji pa opravil enajst vzponov na vrhove desetih od 14. osemtisočakov. 

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: