O medvedih in ljudeh

Pred kratkim sem v Delu prebral članek o medvedih, rasti njihovega števila v slovenskih gozdovih in o nujnem zmanjšanju njihove populacije, beri »odvzemu« 200 medvedov, s čimer naj bi se njihovo število primerno uravnalo in bi se število »konfliktov« z ljudmi zmanjšalo.

 

Najprej morda nekaj o samih izrazih v navednicah. »Odvzem« je samo lepši izraz za odstrel oziroma pomor 200 medvedov v enem letu. »Konflikt« pa pomeni »nasprotje interesov« med interesi človeka in potrebami medveda. Ta konflikt je izražen predvsem tam, kjer je bil od nekdaj življenjski prostor medveda, danes pa je to tudi območje reje ovac, koz in druge živine, ki tja pravzaprav ne spada, a je tam zaradi človeka. Ta konflikt ni »slovenski izum«, ampak univerzalno stanje odnosa med naravnimi habitati divjih živali in poseganji človeka v tako okolje. Tako ne preseneča podatek, da se je samo med sesalci v zadnjih petdesetih letih število prosto živečih divjih živali zmanjšalo z okrog 40% na vsega 4% in se seveda še zmanjšuje. Ljudje in naša taka ali drugačna živina predstavljamo vso ostalo sesalsko biomaso na planetu. Vse prosto živeče velike živali danes zamenjujejo ovce in koze, krave in prašiči pa seveda skoraj 8 milijard pripadnikov naše vrste, ki nekontrolirano lomastimo po tem planetu. Biodiverziteto zamenjuje biouniverzalnost.

 

V Sloveniji imamo lepo število medvedov, število volkov tudi počasi narašča, populacijo maloštevilnih risov pa prav zdaj moji kolegi poskušajo genetsko obogatiti z uvozom poldruge desetine risov z Romunije in Slovaške. Vem, da biologi, ki se ukvarjajo s problematiko velikih treh (medveda, volka in risa) in ki jih dobro poznam, delajo strokovno in si močno prizadevajo, da bi te veličastne živali ohranili tudi za naše zanamce. A praktično vsi zagovarjajo tudi odstrel medvedov pa tudi volkov, s čimer bi populacijo teh zveri »primerno« uravnali. Vem, da so pri svojih odločitvah v neprestanem precepu zahtev naravovarstvenikov, kmetijskega oz. živinorejskega lobija, lokalnih prebivalcev in politike. Kot strokovnjaki morajo hoditi po tanki črti med dobrobitjo divjih živali in človekovimi zahtevami po poseganju v okolje za lastno korist.

 

photo
Fotografija: Petra Draškovič Pelc.

 

photo
Fotografija: Petra Draškovič Pelc.

 

Sam se sicer s temi vprašanji strokovno ne ukvarjam, a toliko se spoznam na ekologijo, da lahko trdim, da je odstrel 200 medvedov v enem letu vseeno pretiran. Število medvedov in volkov bi lahko kontrolirali tudi z drugačnimi pristopi, npr. s prenehanjem hranjenja divjih živali, ne samo medvedov, ampak tudi srnjadi in jelenjadi. Seveda mi je jasno, da popolnoma naravnega okolja ni več nikjer in da tudi v na videz ohranjenih divjinah nosilna kapaciteta tega okolja (v tem primeru razpoložljiva hrana) ne more popolnoma uravnati populacij prosto živečih živali. Je pa tudi res, da česa takega, vsaj pri nas, zaenkrat še nihče ni poskusil. Lažje je seveda živali preprosto ustreliti, pri tem pa se da še kaj zaslužiti in lovci to dobro vedo. In tako smo spet pri začetku zgodbe. Divje živali hranimo, da jih potem lahko prodamo in z njihovim ubijanjem spet kaj zaslužimo.

 

Spomnim se podobne zgodbe iz Namibije, ko so se oblasti odločile, da bodo dovolile odstrel nekaj starejših samcev sicer kritično ogroženih črnih nosorogov. Cena za odstrel okrog 100.000 ameriških zelencev. Utemeljitev tega početja je bila, da bodo izkupiček (iz)lova namenili varstvu črnih nosorogov. V bistvu podobna zgodba kakor pri nas z medvedom: z ubijanjem zagotavljamo varstvo, pri čemer pa takole mimogrede še kaj zaslužimo. Ni slabo. Jaz sem morda naiven in te računice ne razumem najbolje, ampak to je morda že tema za kakšen naslednji blog.

 

Pa še to: pri nas sem medveda v naravi videl samo enkrat, ko me je kolega Ivan Kos peljal v bližino brloga, iz katerega se je prikazala medvedka z dvema mladičema. Vse skupaj je trajalo kakšni dve minuti in prizor me je tako prevzel, da sem preprosto pozabil fotografirati, tako da tega bloga z lastno fotografijo medveda ne morem opremiti. Videti volka ali risa v naravi in ju fotografirati pa je itak dano le zelo, zelo redkim srečnežem. No ja, če pa sem vseeno vsaj malo samokritičen, je pa tudi res, da sem mestni škric in da v Ljubljani, razen v živalskem vrtu (pa enkrat je bil eden na Rožniku), medveda ne moreš srečati. Za razliko od ljudi, ki živijo na območju življenjskega prostora medveda. Tudi njih je treba razumeti.

 

photo
Črni nosorogi so kritično ogrožena vrsta. Predvsem zaradi divjega lova se je število teh nosorogov v zadnjih 300 letih močno zmanjšalo. Namibija je njihova zadnja utrdba, njihovo število tu celo nekoliko narašča in ocenjujejo ga na kakšnih 700 primerkov. Obstaja pozitivna praksa njihove naselitve izven nacionalnih parkov, kar so dosegli s soglasjem velikih farmarjev.

 

photo
Mlad lev in levinja v nacionalnem parku Etosha, Namibija. Namibija je ena redkih držav, kjer leve (puščavske leve) še lahko vidite izven meja nacionalnih parkov.

 

photo
Gepardi so ena izmed najbolj ogroženih velikih mačk. Podobno kot za našega evrazijskega risa velja, da je genetska raznolikost znotraj posameznih populacij zelo majhna, kar dodatno ogroža njegov obstoj.

 

photo

 

photo
Tudi puščavski sloni se na severu Namibije še gibljejo po izsušenih rečnih strugah in niso omejeni le na nacionalne parke, kot tale samec s preluknjanim ušesom v NP Etosha.

 

photo
Gorske ali Hartmanove zebre se od veliko bolj pogostih navadnih zeber ločijo po vzorcu prog na svojih bokih. Gorske zebre živijo v majhnih čredah v goratih območjih Namibije, kot je NP Namib-Naukluft.

 

photo
Afriški ali lisasti psi so ena najbolj ogroženih vrst afriških zveri. Njihovo trenutno populacijo ocenjujejo na okrog 6.500 primerkov, vendar je od teh le kakšna petina reproduktivno zrelih živali. Največ jih živi v Bocvani, od koder je tudi posnetek.

 

photo

 

photo
Vodne antilope žive bolj ali manj samotarsko, vedno v bližini večjih vodnih površin. Večino časa preživijo tako, da brodijo po vodi ali celo plavajo in mulijo vodno rastline. Delta Okavanga v Bocvani je njihovo značilno življenjsko okolje.

 

photo
Tudi število žiraf se neprestano zmanjšuje in prav pred kratkim je po spletu zaokrožila fotografija neke ameriške lovke, ki z nasmehom pozira ob ustreljenem samcu redke podvrste žirafe. Slike so na medmrežju povzročile upravičen bes nasprotnikov nesmiselnega pobijanja živali in sprožile široko kampanjo za zaščito teh čudovitih živali.

 

Dr. Tom Turk
Dr. Tom Turk

Dr. Tom Turk je redni profesor za biokemijo na Biotehniški fakulteti, UL.  Po izobrazbi je biolog, je avtor knjig o življenju v Jadranskem in Sredozemskem morju, popotnik in naravoslovni fotograf, ki se sem pa tja še vedno potopi pod morsko gladino in tam posname tudi kakšno podvodno fotografijo. Zanimata ga predvsem varstvo narave in ohranjanje biološke raznolikosti. Je tudi član uredniškega odbora slovenske izdaje revije National Geographic.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: