Oda dežju

Tudi v raju ni vedno sončno. In ko tu dežuje, Dežuje z veliko začetnico.
odadezju-5
Izza obzorja se privalijo črni oblaki, pod njimi zavesa kapljic, pol ure kasneje pa že vsi tekamo po krovih in pospravljamo vse, kar bi v močnem vetru odletelo, ter panično zapiramo okna in vrata. Nekako tako kot vi doma. No, z majhno razliko. Doma smo ob prvih kapljicah dežja vedno stekli na teraso in pobirali perilo s sušilca. Odkar živim na barki, delam obratno: ko zagledam dež, začnem obešati perilo.
odadezju-1
Voda je za naju tako dragocena, da jo morava uporabljati po pomembnosti: pitje seveda zaseda prvo mesto, nato kuhanje in umivanje. Spiranje posode s sladko vodo pride v poštev, če nisva predaleč od civilizacije, pranje perila pa je daleč na dnu lestvice. Nobenega od naju ne moti, če sva malo slana in pomečkana. Perila se ponavadi lotim, ko na kopnem dobim kakšen potoček ali priročno pipo. Ali ko Dežuje. Zvečer razobesim slane brisače in naslednjega jutra so čudežno oprane in se že sušijo pod tropskim soncem. Preprosto, kajne?!
odadezju-2

odadezju-3
Seveda sva si izdelala tudi zbiralnik kapnice. Ena ura naliva nama zlahka prinese 40 litrov vode, en ves dan dežja pa pomeni, da se bova lahko v prihodnjih dneh tuširala, ko se nama bo zahotelo! In ker dež v tropih redko traja več kot en dan naenkrat, se ga nikoli ne naveličava. Dež naju vedno razveseli. Posebno mene.
odadezju-4
Moji dnevi so polni sonca in takrat mi je težko sedeti za računalnikom, raje sem zunaj in izkoristim čudovit dan. Vedno si rečem, da bom ob prvem dežju napisala to in prebrala ono. Toda ko se končno utrga z oblakov, naenkrat pozabim na ambiciozne načrte. Deževne dni najraje preživim v kokpitu, kjer dolge ure strmim v vrče, ki se polnijo z dragoceno vodo, in si mislim...
 
Kakšen čudež!
Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: