Na kavi z zaposlenimi - Andrej Komatar

Sediva nekje ob vodi, v zelenju, miru, spokojno. Recimo - ob Kolpi. Karierna pot me zanima, brez vrtca in osnovne šole, ampak kljub temu začne z osnovno šolo in pove, da je bil takrat teoretik. Ni mi jasno, in zato razloži, da je takrat bil osredotočen v branje in filme. Potem so ga začele zanimati praktične stvari, računalništvo in gradbeništvo, oboje, vendar najprej bolj gradbeništvo, v srednji šoli in na fakulteti. Ko je končal fakulteto, se je bilo treba odločiti, kje ostati: v gradbeništvu ali v računalništvu. In znana zgodba: »Prijatelj pred približno desetimi leti povabil v Ourspace in zdaj sem tu. Po srednji šoli je bilo gradbeništvo poklic, in računalništvo hobi, po fakulteti in zdaj je gradbeništvo konjiček, računalništvo pa poklic. Hotel sem videti, kaj se da narediti v računalništvu, kaj zmorem. Dobro je oboje, zato da si vedno tudi drugje, da ni vse le eno.« Tudi računalništvo mu je konkretno in podobno gradbeništvu. Pravi, da kot postaviš hišo, preurediš kopalnico, narediš tudi program, ki deluje za ljudi. Zdaj se ukvarja z masivnimi podatki, postavlja arhitekturo, kako bomo pri strankah reševali probleme. V vsem vidi možnost sinergije, povezave, podobnosti, znanje z obeh strani povezuje in prenaša. Že to, da dela v skupini, ekipi, prepoznava kot podobno in še v veselje mu je.   Sicer pa družinski človek. Močno. Proste ure, dneve, minute daje otrokom, druženju s kolegi, in zidanje pri kolegi. Kar še ostane, je za muziko, za moderen kantri, tako da za TV ni časa, kdaj pa kdaj kak film. Družbenim omrežjem se izogiba in jih ne uporablja. »To gledam skoz področje, s katerim se ukvarjam, korporacije nas profilirajo, poznajo bolj kot sami sebe, sicer do ene mere najbrž ni škodljivo, ampak mere ni... Raje grem s kolegom na pivo v resnici.«   Oni večji kosi prostega časa so za izlete, potovanja, če ravno ni treba kaj postoriti doma ali pri prijateljih. »Pripnemo prikolico in gremo kampirati v kak bolj svoboden kamp brez pravil, na obalo, na Pag, brez veliko pravil. Pogledamo po Sloveniji, si skuhamo kak golaž, lani ob Kolpi, tam blizu Metlike je bilo, se mi zdi, letos smo hoteli ponoviti, pa nismo zaradi ograje. Je pa vse odvisno od vremena, ta vikend pa drvarnico dokončujem. Gradbeno delo. Konjiček in poklic, da se ne pozabi. Letos pa čim več izletov in morje seveda.«   Iz Kamnika. Vožnja je že delo, razmišljanje. Za zvočno kuliso pa Veseljak, ker je manj govorjenja. Še beseda, dve o aktualnih zadevah, sledi in ve. V konkreten svet vpet in jasen.

Aleš Leko Gulič
Aleš Leko Gulič

Rojen pravo leto in preživel vse, kar se je dogajalo v Trbovljah in po drugod zadnjih šestdeset in še nekaj let, sicer tudi na študiju in delu v Ljubljani, Ampak kot dnevni migrant. Zdaj v pokoju.  Never surrender! Sodelavec pri kakšnem filmu in take reči. Bajkerske, recimo. Pa Dedek Mraz, kadar pride čas zanj. Rdeći križ. Delavski dom Trbovlje, Rock Radio vsako nedeljo ob osmih in Osapov Čebelnjak z novimi zadevami ob petkih.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: