Svet, ki se spreminja in izginja

Avstralija gori, jugu Afrike pa preti ena največjih suš. Kot je v Afriki že v navadi, temu navadno sledi lakota. V Avstraliji sem bil dvakrat, vendar je od prvega obiska minilo že več kot petnajst let, od drugega pa le nekoliko manj. Avstralija je tudi takrat seveda veljala za suho celino, vendar pa so bili požari le del poletnega naravnega cikla in v nekaterih primerih tudi požigalništva, s katerim so krčili podrast. Tak način upravljanja so poznali in ga velikokrat prakticirali tudi prvotni staroselci Avstralije, kar pa je vedno potekalo kontrolirano. Zdaj pa je Avstralija v plamenih, ki jim ni videti konca, ogenj pa golta na tisoče kvadratnih kilometrov avstralskega »busha«, evkaliptovih gozdov in tudi domov številnih Avstralcev. Največji davek pa očitno plačujejo edinstvena vrečarska favna in druge avstralske živali. Že tako ogrožene populacije nekaterih avstralskih vrečarjev si bodo tudi, ko bodo uničujoči požari mimo, le težko opomogle, saj so uničeni njihovi habitati in viri hrane.

 

Medtem v južnih območjih Afrike preti huda suša. Viktorijini slapovi sicer navadno mogočnega Zambezija so skoraj brez vode, nacionalni park Etosha v Namibiji je suh kot poper, Cape Townu na jugu celine pa spet grozijo hude restrikcije, saj so vodni zbiralniki presušeni in vode za potrebe milijonskega mesta preprosto ni dovolj. V Etoshi sem bil pred petimi leti in lansko leto in razlika v pokrajini te ogromne slane depresije je bila očitna.

 

p
Pogled v Afriko. Pokrajina iste lokacije v nacionalnem parku Etosha (Namibija) leta 2014 in 2019. Čeprav sta kot gledanja in osvetlitev nekoliko različna, je razlika v vegetaciji očitna. Lansko leto je bilo v južni Afriki eno najbolj sušnih.

 

p
Namibija leta 2019. 

 

Pred temi problemi, za katere znanstveniki trdijo, da so nedvomno posledica spremenjenih klimatskih vzorcev, si lahko v delih sveta, kjer (zaenkrat) nismo neposredno ogroženi, zatiskamo oči. Dolgoročno pa smo vsi v istem potapljajočem se ali gorečem čolnu (kakor kje), s katerega ni rešitve, če bomo nadaljevali s takim načinom življenja, ki je brezobziren do narave. Ekstremni vremenski pojavi že postajajo del našega vsakdana in oranžno nebo nad od nas sicer oddaljeno celino tam spodaj je kaj kmalu lahko tudi slika naše prihodnosti.

 

p
Fotografija sicer prikazuje avstralski sončni zahod, vendar je zdaj tako nebo v Avstraliji tudi podnevi.

 

Za tokratni prispevek sem zato pobrskal za nekaj starimi, še analognimi fotografijami, ki sem jih posnel davnega leta 2003 med obiskom otoka Kangaroo v Južni Avstraliji. Prikazujejo pokrajino, ki je zlepa ne bomo tako kmalu videli, saj je zdaj več kot tretjina otoka pogorela do tal. Otok je seveda dobil ime po veliki populacijah raznih vrst kengurujev, na otoku pa so živeli tudi znameniti kljunati ježki (Tachyglossus aculeatus), verjetno edine kopenske živali, ki si hrano iščejo s pomočjo elektrorecepcije, velike rumenočele avstralske gosi (Cereopsis novaehollandiae) in pa seveda koale. Slednje so predstavljale edino populacijo z glivo candido neokuženih koal in s tem zdravo populacijsko jedro teh prikupnih živali za morebitno preselitev na celino. Tudi ta populacija pa je zdaj zdesetkana, zato je preživetje koal na splošno zelo, zelo negotovo.

 

p
Če se bo tako nadaljevalo, bomo podobe kengurujev lahko občudovali le še na aboridžinskih poslikavah.

 

p
Otok Kangaroo nikoli ne bo več tak, kakor je bil. Fotografija je iz leta 2003. Ta del otoka je danes pogorel do tal.

 

p
Tudi take podobe zlepa ne bo mogoče več videti.

 

p
Avstralska kokošja gos (Cereopis novaehollandie) je velika vrsta gosi, ki živi v obalnih področjih vzhodne in južne Avstralije. Populacija na otoku Kangaroo je bila ena večjih, zdaj pa so jo požari močno prizadeli.

 

p
Koale na otoku Kangaroo so bile edina zdrava populacija koal, ki so na celini večinoma okužene z glivično boleznijo kandido. Zdaj je ta populacija resno ogrožena, koale kot vrsta pa so zdaj iz ranljive prešle v kritično ogroženo vrsto.

 

p
Sovji lastovičniki (Podargus strigoides) so nočne ptice, podobne sovam oziroma ležetrudnikom. Večino dneva preživijo skrite v krošnjah evkaliptov. Tudi oni so verjetno postali žrtev obsežnih požarov.

 

p
Veliki rumenočopasti kakadu (Cacatua galerita) je pogosta ptica v območju evkaliptovih gozdov v Victorije, Novega Južnega Wellsa in J. Avstralije, torej območij, ki so jih najbolj prizadeli požari.

 

V Afriki obsežnih požarov zaenkrat ni in so tudi manj verjetni, ker gre v glavnem za puščave, travnato savano ali grmičasti veld. Tu so manjši požari sicer nekaj običajnega, a temu je večina tamkajšnjih živali prilagojena, kakor tudi pomanjkanju vode, zato je avstralski scenarij ekološke katastrofe v Afriki manj verjeten. Toda če bi npr. zagorelo na območju zahodne province Cape v Južni Afriki, bi to nedvomno uničilo sicer po površini majhno, po biodiverziteti pa eno od najbolj pestrih vegetacijskih območij na svetu. Zaenkrat suša v Afriki škodi predvsem ljudem in domačim živalim ter zato predstavlja gospodarski, pa seveda tudi humanitarni problem. To pa ne pomeni, da bi nas moralo skrbeti le to, kajti ekstremne suše, nato pa ekstremne poplave, kar se je v tem delu sveta ponekod že tudi zgodilo, lahko popolnoma spremenijo vegetacijo. Sprememba le-te pa ima seveda vpliv na celotne ekosisteme tega območja. Kakorkoli, pogubni učinki podnebnih sprememb so danes tukaj in so vidni. Zatiskati si oči in preprosto zamahniti z roko ter živeti dalje, kakor da se ni nič zgodilo, je lahko le znak popolne maloumnosti in odmika od realnosti. Kajti prej ali slej jih bomo v primeru neukrepanja deležni tudi mi.

 

 

Dr. Tom Turk
Dr. Tom Turk

Dr. Tom Turk je redni profesor za biokemijo na Biotehniški fakulteti, UL.  Po izobrazbi je biolog, je avtor knjig o življenju v Jadranskem in Sredozemskem morju, popotnik in naravoslovni fotograf, ki se sem pa tja še vedno potopi pod morsko gladino in tam posname tudi kakšno podvodno fotografijo. Zanimata ga predvsem varstvo narave in ohranjanje biološke raznolikosti. Je tudi član uredniškega odbora slovenske izdaje revije National Geographic.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: