Osel gre samo enkrat na led!

Če dobro premisliš, je tale slovenski pregovor vseeno malo čuden … Zakaj smo si Slovenci izbrali prav osla, ki je bolj prebivalec Mediterana, kjer voda ne zmrzuje prav pogosto? Na kakšen led naj bi torej hodil? Če pa je bil razlog njegova prislovična »neumnost«, pa bi se zagotovo našla še kakšna druga žival, ki bi ga prekašala po ne-inteligentnosti? A pustimo to za hip ob strani in pojdimo raje na Kubo, od koder sem se vrnil pred nekaj dnevi.

 

Obiskal sem jo že trikrat, prvič leta 1994, ko sem tam posnel eno zanimivejših zgodb svoje foto-kariere. Potapljal in fotografiral sem namreč potapljače in arheologe, ki so pod neposrednim vodstvom El Comandanteja Fidela Castra iskali (in tudi našli!) bajeslovne zaklade številnih španskih galej, ki so se tam potopile od šestnajstega do osemnajstega stoletja. Na Kubi sem se tudi »uradno« poslovil od svoje analogne kariere in tam poslikal zadnjo reportažo na črno-beli film. Na tej zadnji poti pa sem vodil skupino fotografov in fotografskih navdušencev za prestižno nordijsko foto-agencijo Better Moments.

 

Leto 1994

 

Leto 1994

 

Leto 1994

 

Leto 1994

 

Leto 1994

 

Leto 1994

 

Leto 2010

 

Leto 2010

 

Leto 2010

 

Leto 2010

 

Seveda se je Kuba v teh, skoraj petindvajsetih, letih korenito spremenila. Še posebej, ko je trdo Fidelovo roko zamenjala malo mehkejša roka njegovega brata Raula, ki pa naj bi po najnovejših vesteh odstopil devetnajstega aprila letos. Nasledil naj bi ga, sicer prav tako trdolinijski komunist, Miguel Diaz-Canel, a nikoli se ne ve, kam bo kubanska ladja obrnila krmilo, še posebej zdaj, ko je »nestabilni« Trump ponovno ohladil ameriško-kubanske odnose. A to pravzaprav niti ni tako zelo pomembno, spremembe na Kubi so kljub temu gigantske.

 

Že dolgo se govori, da je na Kubo treba oditi čim prej, saj naj bi bili tej zadnji oazi komunizma šteti dnevi, in če jo hočemo doživeti tako, kot je bila v najboljših Fidelovih časih, naj bi bil že skrajni čas za obisk. A kaj to pomeni? Da bi se vsega presiti zahodnjaki lahko že zadnjič naslajali ob dolgih vrstah za kruh in druge osnovne dobrine v praznih trgovinah, tako kot včasih? Da bi lahko še naprej po mili volji jedli jastoge za euro ali dva, se vozili v prekrasnih starodobnih ameriških limuzinah in si v postelje vlekli mlada dekleta neverjetne lepote in jih potem odpravili z nakupom kakšnega koktejla in poceni T-shirta? Ne, jaz si take nostalgije po zverinjaku poteptanih človekovih pravic pač ne želim. Kubancem privoščim vse kaj drugega! A na Kubo se že potihem tihotapi vsemogočni kapitalizem, in če si drznim parafrazirati Karla Marxa, trenutno opij za kubansko ljudstvo ni religija, pač pa ravno Kapitalizem (zapisan namenoma z veliko začetnico!).

 

Leto 2018

 

Leto 2018

 

A pri vsem tem me žalosti le nekaj … Prav nič ne kaže, da bi Kuba kljub desetletjem gospodarskega zastoja lahko brez težav preskočila nekaj obdobij industrijske in postindustrijske revolucije, ki je ekološko uničila večino našega planeta skupaj z marsikatero osebnostno vrednoto, in na miren način preskočila v novo digitalno - informacijsko obdobje. In seveda ob tem ohranila svoje naravne lepote in bogastva. A očitno ne gre drugače in čuti se, da tudi Kubanci že ponavljajo napake prihajajočega turbokapitalizma, ki se jih zahodni svet s svojimi izkušnjami sicer zaveda, a za odpravo večine je že zdavnaj prepozno. In ob vsem tem z lahkoto dopolnim znameniti slovenski pregovor: »Osel gre samo enkrat na led, človek pa čisto vsakič!«

 

Leto 2018

 

Leto 2018

 

Leto 2018

 

Arne Hodalič
Arne Hodalič

Slogan mojega življenja je »You can sleep when you’re dead« in tega se držim vsak dan bolj! S podjetjem Our Space sodelujem že vrsto let in skupaj smo pripravili celo vrsto uspešnih dogodkov, predavanj ter team buildingov. Najlepše pa je takrat, ko me Jure (direktor Our Spacea) z družino obišče na morju in skupaj na žaru obrnemo kakšno ribo. Takrat je življenje še lepše.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: