Potopljeni zaklad Sulejmana Veličastnega

Le kdo se v tej poletni vročini ne bi želel vsaj malo namočiti v (nekoč…) našem Jadranu? Pa ne samo to; marsikdo si natakne tudi potapljaško masko in malo poškili pod morsko gladino. Še posebej za take navdušence sem spisal današnji prispevek.

 

 

Ja, bili so tudi časi, ko se naši, arbitražno-nebulozni politiki niso prepirali o lastništvu zaliva Sv. Gere ali Piranskega vrha in je bil cel Jadran preprosto poimenovan le Beneški zaliv. To so bili časi mogočne Serenissime, ki pa niti najmanj ni bila tako vedra, kot namiguje dobeseden prevod njenega uradnega imena. Beneška republika, ki je na višku svojih moči od 15. do 18. stoletja obvladovala Mediteran in diktirala trgovino še precej širšega območja namreč niti slučajno ni dovoljevala, da bi se ji kdo vtikal v te donosne zadeve. A vedno močnejši otomanski imperij si je ravno tako želel omastiti brke s sadovi cvetoče trgovine, ki je Benetkam prinesla slavo in predvsem denar. Odločilni preobrat za prevlado nad Mediteranom se je zgodil leta v 16. stoletju, natančneje l. 1571 v znameniti bitki pri Lepantu, kjer so združene evropske sile popolnoma porazile turško mornarico, ki se je v tistem času vedno bolj stegovala v ta prostor. V opozorilo, da se z Serenissimo ni šaliti, so še med bitko odsekali glavo poveljniku turške flote Mehmet Aliju in jo, zgolj v edukativne namene seveda, nataknili na kol na krščanski poveljniški ladji in se z njo malo vozakali naokoli. Turki si še dolgo niso opomogli, saj so izgubili skoraj celotno mornarico in na tisoče mornarjev. Stvari so se spet vrnile v ustaljene tire in že v nekaj letih po lepantski bitki je trgovina stekla, kot še nikoli. Bogato natovorjene trgovske ladje (seveda zdaj samo beneške!) so plule med Istanbulom in Benetkami, kot da se ni nič zgodilo … Vozilo se je v obe smeri in to predvsem dragocene tovore za razvajene otomanske velikaše in za prav tako razvajeno beneško plemstvo. V Benetke so poleg velikih količin žita prihajali izdelki umetnostnih obrti, surova svila, bombaž, svilena tkanina, usnje, tkanine iz kamelje dlake, konjska oprema, z arabeskami okrašeno orožje in keramika. Iz Benetk pa so na vzhod izvažali steklo, luksuzne tkanine, zlatarske izdelke, očala, papir, milo, ure ... Okna Sulejmanove mošeje so na primer imela okrogla večbarvna muranska stekla. Seveda ni vedno vse šlo gladko; nevihte, skrite čeri in včasih tudi gusarji so terjali svoj davek in marsikatera od teh ladij se je potopila. Zelo veliko jih je bilo izgubljenih tudi v vzhodnem Jadranu, današnji Hrvaški. In raziskovanje ene od teh razbitin sem dokumentiral lani jeseni.

 

 

 

 

 

Ko je poleti leta 2007 v bližini otoka Mljet skupina potapljačev iz Zagreba naletela na stare ladijske razbitine, si niso mogli predstavljati, za kako zelo posebno odkritje gre. Po nevarnih, istoimenskih čereh v bližini so jih poimenovali Sv. Pavao. Izkazalo se je, da to ni bil samo še en brodolom med brodolomi, pač pa potopljena beneška trgovska ladja iz 16. stoletja natovorjena z neprecenljivim tovorom izniške keramike. Zakaj je ta ladja plula čez nevarno plitvino južno od Mljeta, ni znano. Morda so jo zasledovali gusarji, morda jo je preganjalo slabo vreme ali pa je kapitan samo spregledal nevarno plitvino tik pod vodno gladino. V slabem vremenu je namreč plitvina dobro vidna, saj se tedaj voda na njej peni, v lepem vremenu pa je videti povsem nenevarna. Čas brodoloma so arheologi določili s pomočjo najdenega ladijskega zvona z letnico 1567 in nekaterimi najdenimi kovanci. Ladja naj bi se torej potopila med letoma 1574 in 1595. To je bilo obdobje tik po vladavini Sulejmana Veličastnega in prav pod njegovim pokroviteljstvom so v mestu Iznik, nedaleč od Istanbula izdelovali najkvalitetnejšo in najlepšo izniško keramiko. V avkcijskih hišah, kot sta Sotheby's in Christies, posamezni primerki dosegajo ceno 30.000 funtov in več. Na Hrvaškem so arheologi doslej našli črepinje izniške keramike le v Dubrovniku in na srednjeveškem gradu Ružica pri Orahovici v Slavoniji, ohranjenega celega keramičnega posodja pa ne, in doslej še nikjer drugje na svetu niso našli potopljene ladje s tako dragocenim tovorom. Na svetu je le okoli 3000 ohranjenih primerkov originalnih izniških porcelanskih posod iz 16. stoletja in v tej razbitini so jih doslej našli več kot sto in raziskovanja še zdaleč ni konec, saj podvodne arheologe čaka še veliko dela v prihodnjih letih.

 

 

 

Potapljali smo v globinah okrog 50 metrov in na tej delovni globini ostajali tudi po 30 in več minut. Pri tako dolgih (in relativno globokih!) potopih so tudi dekompresijski postanki zelo dolgi. Skrajšali smo jih z kisikom obogatenim zrakom za dihanje na dnu, na dekompresijskih postankih pa smo od 6 metrov navzgor dihali čisti kisik! A kljub temu smo pod vodo ostajali tudi do 2 uri.

 

 

 

 

 

Reportažo o tem odkritju sta ta mesec objavila slovenski in hrvaški National Geographic, pred mano pa so že nove poletne počitnice … Kje? Ja s fotoaparatom nekje pod vodo v Dalmaciji! :)