SREČANJA

Stojna, Kočevsko.

Tisti pomladni majski dan sva s Stanetom izkoristila za potepanje po Stojni. Gozd je bil prečudovit, odet v nežno preobleko sveže zelene.  Skoraj sva se že odpravila domov, ko sva na veji opazila malega puhka, mladiča lesne sove. Mama ni bila daleč, a lahko bi bil še kakšen od mladičev kje v bližini. Previdno se mu približujeva, postopoma, z veliko postanki, počasi. Če mama kje opazuje v bližini, ji nikakor ne želim vzbujati misli, da bi lahko bil njen mladič v nevarnosti. Veliko časa sva si vzela, za opazovanje, poslušanje. In potrpežljivost ter previdnost se je obrestovala. Izkazalo se je, da so bili v bližini kar trije »čompeti«, to je moje ljubkovalno poimenovanje teh puhastih mladičev. Taki nežni puhki, na meji zaupljivosti, in še ne preveč »leteči«, da jih je bilo mogoče lepo opazovati in niso prehitro zleteli stran.

 

Postavila sva aparat, stative  in verjetno kar nekaj ur »zakampirala« v bližini. Počasi se je bilo s teleobjektivom mogoče približati mladiču, da je nastal soliden posnetek. A ko sem ga opazovala, me je bolj kot posnetek ganil prizor zaupanja. Na veji pred mano je zaspal in se nežno pozibaval sem ter tja. Videl se je vsak njegov dih. To so trenutki, ki štejejo. Ki se ti zasidrajo tako močno in globoko v srce in te - hote - nehote spremenijo.

Slika

 

Živali me neverjetno zanimajo. Lahko bi sedela ure in ure in jih opazovala. Pri tem je nekaj sproščujočega, pomirjajočega, čas se zame ustavi in dejansko pozabim na popolnoma vse. Ne gre za lov po posnetku, to »strast« živali zagotovo zaznajo. Gre za tisto doživetje, ko si neobremenjen, ko si v trenutku, in samo opazuješ, spremljaš, srkaš in se učiš. Ter sebe odpreš hvaležnosti.

 

Kurilsko jezero, Kamčatka

Medvedi so me seveda zaznamovali na toliko načinov, da ko govorim o živalskih meditacijah, seveda ne morem mimo njih. Prizori in doživetja, ki sem jim lahko bila priča, v svojem 40 dnevnem potepanju leta 2019, so živi še danes. Zgodbe medvedk, ki izgubijo svoje mladiče, so se me neizmerno dotaknile, videt žalost tudi v kožuhu 300 kg medvedke in njenih očeh, pusti pečat. Bolečina izgubljenega mladiča se zarine tudi v okončine. Premikajo se drugače. In verjetno me ne bo nihče več prepričal o tem, da živali pač nimajo čustev. Zaznajo mnogo mnogo več, kot v resnici vemo o njih. Čeravno je medvedov dovolj tudi na Kočevskem, jih tukaj ne moremo opazovati na ta način, da bi lahko razločili njihove značaje. Srečanja so bežna, kratka, z izjemo opazovalnic, kjer jih lažje opazujemo dlje časa, pa vendarle je vsak stik z njimi nepozaben. Ob Kurilskem jezeru, kjer se medvedi prehranjujejo z lososi, jih je bilo veliko lažje opazovati. In to vsak dan znova. Spoznavati, kako reagirajo na stike ljudi, ki jih pridejo opazovat, kako reagirajo na druge medvede, kako na pomanjkanje lososov. Lačen si ful drugačen, je slogan ene reklame, ki se je nekdaj vrtela po televiziji. In enako velja tudi za tisto maso mišic in dlake, ki se kljub svoji teži 400 ali 500 kg, presenetljivo hitro požene v vodo in ulovi svoj plen, ali celo brani le-tega. V slednjem primeru si zagotovo ne želiš biti kje preveč blizu.

Slika

 

Mutnovski vulkan, Kamčatka.

Še eno zgodbo delim s Kamčatke. Po končanem »medvedjem« raziskovanju sem ujela še priložnost za izlet k vulkanom. Avto smo ustavili pod vznožjem in tam prespali. A ker so sopotniki spali še precej dlje v dan in je do odhoda bilo še nekaj ur, sem se podala raziskovat okolico proti slapu, ki se je valil iz bližnjega hriba. Čudoviti jutranji pogledi na vulkansko krajino so mi narisali tisti hvaležen nasmeh in moje jutro je že bilo popolno. Nakar meditacijo prestrežejo piskajoči zvoki. Svizci! Oo, kakšno veselje! Ne le eden, kar 4 družinice! Tistih nekaj ur, ki sem jih morala počakati, je prehitro minilo in z veseljem bi ostala z njimi še dlje.

Slika

 

Novi Lazi, Kočevsko

Velika prednost življenja na vasi je stik z naravno krajino. To, da lahko med tem ko pišem te vrstice, poslušam zvok škorcev, ki si delajo gnezdo v sosedovem kostanju, da ko pomivam posodo, skozi okno vidim, kako na visoki smreki pristane belorepec. To, da med pletjem vrta naletim na zelenca in lajež naše Brune mi pokaže, da je opazila novinca – slepca. Vse od leta 2017, kar sva tukaj, so najini sprehodi po vrtu drugačni. Nič ni samoumevno. Opuščanje košnje trave do poletja naju je nagradilo z novimi vrstami okoli doma. Ne le ptic, tudi vedno več žuželk je tukaj doma. Ko preštevam vrste, ki se pojavljajo, in ki jih spoznavam, se moja želja po novem znanju ne ustavi. Nekaj najlepšega v naravi je to, da ti vedno znova in vsak dan znova nudi priložnosti za razvoj, za spoznavanje več in več. In tudi to, da ni dveh enakih prizorov.

Slika

 

Zaenkrat se še nisem zadovoljila z vsemi 50 vrstami, ki jih videvam, ker vem, da sem kakšno zagotovo še preslišala, spregledala in da s spoštljivim delom okrog svojega doma, mi bo tudi ta radost spoznavanja še več, tudi uresničena.

 

Živalskih zgodb je seveda veliko. Srečanj. Tako z risom, volkom, kot z veverico. A včasih te presenetijo tudi tiste povsem vsakdanje. Morda hitrost polža, organiziranost mravelj na mravljišču, ali pa prečudovit napev sinice. Dlačice metuljevega krila. V hitenju vsakdana se nam te zgodbe seveda ne bodo razkrile. Ko pa bomo postali, pa bo mogoče narava tudi »spregovorila« drugače. Si upamo, smemo, želimo?

 

Einstein je rekel, ko pogledamo globoko v naravo, bomo vse razumeli mnogo bolje.

 

Kaj še čakamo?

Slika

dr. Petra Draškovič Pelc
dr. Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v blogu Čebelnjak: