Svetloba polarnega dne

Svetloba polarnega dne je neverjetno poživljajoča. Je vir življenja. Sploh v krajih tristo in več kilometrov nad severnim tečajnikom. Poleti tukaj sonce nekaj tednov praktično ne zaide. Sliši se skoraj pravljično lepo... Lahko si ves dan zunaj z vetrom in soncem. A v mrzli polovici leta je zgodba ravno obrnjena, svetlobe je zelo malo, noči so pa zelo temne, mrzle, predvsem pa zelo dolge. Občasno jih razsvetli polarni sij, ki zapleše na polarnem nebu in buri domišljijo. Ko je sonce visoko nad obzorjem, na temne noči še pomisliš ne.

 

Svetloba

 

Za doživetje polarnega dne, sva želela biti čim višje na severu Švedske. Sicer sva vandrala kar ves mesec med hribi, gozdovi, jezeri švedske divjine, a za polnočno doživetje sva si izbrala lokacijo visoko nad jezerom Torneträsk v nacionalnem parku Abisko.

 

Svetloba

 

 

Svetloba

 

Abisko je znan predvsem po svojih zimskih športnih aktivnostih, po zimskem opazovanju nočnega neba in polarnega sija, po divje deroči reki Abisko (Abiskojokk), ki je v tisočletjih svojega delovanja ustvarila fantastičen kanjon.

 

Svetloba

 

Zgodaj dopoldan sva sicer začela pohajati na goro Nuolja in hodila po znameniti Kunksleden pohodni poti. Nisva sicer vztrajala vseh 425 kilometrov, kolikor jih vodi čez to hribovito skandinavsko gorsko območje, a sva jih prehodila dovolj, da sva začutila moč polarnega sonca.

 

Svetloba

 

Svetloba

 

Svetloba

 

Čez dan so nama delali družbo številni pohodniki, ki pridejo iskati lepoto skandinavske narave. Tudi midva sva posedela, včasih poklepetala s turisti iz vsega sveta, se pasla v lepoti gorskega cvetja in značilne ledeniške krajine.  A z deseto uro, je zadnja vožnja gondole odnesla v dolino še tako navdušene pohodnike. Ostala sva sama visoko nad valovi jezera Torneträsk, na brezpotjih švedske divjine, kjer so nama družbo delali le jerebi in kakšni severni jeleni. In tiste zlate barve sončnega zahoda oziroma vzhoda, ki trajajo dolgo in dolgo.

 

Svetloba

 

 

Želela sva videti, kako sonce zaide tam, kjer sploh ne zaide. Bistroumni nesmisel, porečete.  No,  morda res, saj sva opazovala le, kako sonce potuje po obzorju. A ob teh zlatih barvah, ki trajajo tudi do stirih  zjutraj,  je tudi to doživetje. Še k sreči, da kdaj tudi dežuje, da se vsaj malo naspimo. Sicer pa, živimo le enkrat.

 

Svetloba

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: