Taghia v osrčju visokega Atlasa

Veliko sem naokoli, a vse redkeje grem kam dlje plezat le zase. Bil je že skrajni čas za kakšno tovrstno  pot. Stene v Maroku so štrlele iz šopka želja že zelo dolgo, predolgo. Letošnji jesenski izlet (ki ga oženjeni tuji kolegi imenujejo “climbing with boys, poudarek na “boys”) je zato meril v Maroko, v sloviti kanjon Taghia. Priznam: zaradi bolečih »golferskih« komolcev sem bil v mesecih pred odhodom povsem malodušen in se z organizacijo mini odprave nisem ukvarjal. Še huje, v žepih sem držal fige in si želel, da bi » prišlo kaj vmes«. A prijatelj Grega Lačen ni kazal nikakršnih znakov sočutja zaradi mojih problemov. »Boš pa žimaril zadaj,« se mi je rogal. Huje me ne bi mogel! Plezal niti ne bi tako slabo, saj me v plezališčih ni navijalo. Vedno se je pred navitjem pojavila pekoča bolečina v komolcu, zaradi katere sem moral ostati v lažjih smereh. Zares neprijetna in trdovratna težave, ki jo prej ali slej okusi vsak resnejši športni plezalec (in verjetno tudi igralec golfa). Celo letalska družba Air Berlin, pri kateri sva imela kupljene letalske karte, mi je pri moji skriti nameri pomagala in šla v stečaj tik pred najinim odhodom. Ni pomagalo, šla sva…!

 

Foto

 

Jutranji let v Marakeš, pet  ur v taksiju in še dve urni pohod do vasice Taghia nad istoimensko reko in kanjonom v osrčju visokega Atlasa je bil začetek. Področje v zadnjih desetletjih predstavlja eno od najboljših destinacij za skalni alpinizem in dolge športne smeri. Nekaj tamkajšnjih smeri se predvsem po zaslugi odličnega apnenca uvršča med najlepše dolge športne smeri. Vse je šlo hitro in gladko, fige v žepih niso pomagale niti za las! Po prvi smeri, lažji, a zelo lepi (kakopak saj jo je naredil švicarski guru modernega skalnega alpinizma, Michel Piola), v kateri mi komolci niso odpadli in  niti slabši niso bili, sem se počasi začel prestavljati v odpravarski, plezalni »mode«, v stanje zamaknjenosti, v katerem je važno zgolj, kaj bom plezal, jedel in pil ter kakšno bo vreme. Slednjo točko dnevnega reda sva ob pogledu na dolgoročno napoved lahko do nadaljnjega zaprla. Kazalo je na dva tedna lepega vremena. Lahko sem se posvečal zgolj prvim trem. Govorim zase, Grega je s seboj privlekel toliko  komunikacijske opreme, da je   bil v dnevih počitka lahko normalno v pisarni. Takšne odprave so res prvi balzam za plezalskega duha. Saj pogrešamo družine, a vse skupaj ima gotovo  pozitiven učinek na moško dušo (morda tudi žensko, ne vem…); podobno,  kot je neka angleška inštitucija (kdo pa drug),  govorila o vseh pozitivnih učinkih moških srečanj v pubih vsaj enkrat na teden. Korist tovrstne redne aktivnosti naj bi bila manj bolezni in depresij pri moških. Prepričan sem, da tovrstna svoboda ohranja tudi marsikateri zakon. Spomnim se, da sem koristnost odprav opažal na in po vsaki pravi alpinistični odpravi, vendar sem  ob več dela, več otrocih, kljub temu sčasoma nehal hoditi na daljše akcije.

 

Maroko
Vasica Taghia je obkrožena z mogočnimi skalnimi stenami.

 

No, tale Maroko je bil tako ali tako bolj izlet, ki pa je nekoliko spominjal na odpravo predvsem zaradi ljudi, druge religije, možnosti želodčnih zastrupitev…Preplezala sva štiri smeri, zadnjo že povsem dostojno in zelo lepo klasiko področja: smer Baraka, visoko celih 670 metrov. To je dalo bencin na najin plezalni ogenj in tudi moji komolci so se izboljševali. A tiste fige, ki sem jih pred odhodom tako tesno stiskal, so začele, očitno z zamikom, delovati. Berberska družina, pri kateri sva živela in ki  nama je kuhala zajtrke in večerje, je imela celo garnituro otrok,  med katerimi so mlajšim viseli iz nosov dolgi smrklji. Kihanje in kašljanje je bolj ali manj cel dan odmevalo po dvorišču. Nisva se ozirala na to, dokler naju ni nek večer tudi ata prišel prosit za tableto in opisovat bolečine v glavi in sklepih. Če ti to reče kuhar in natakar, stvari skočijo na drugo raven. V dveh dneh sva klecnila in  za nekaj dni legla na umazane jogije.

 

Visoki Atlas
Visoki Atlas

 

V Maroku sem sicer bil že leta 2007, ko sem vodil angleško skupino na najvišji gori Atlasa, Mgoun (4071 m) in Toubkal (4167 m), kar je bil dva tedna dolg treking s spanjem izključno v šotorih,  in zato res dober odklop.

 

Že takrat se mi je poleg drugačnih gora, vtisnil v spomin tudi Marakeš, kot zelo prijetno in lepo mesto. Sedaj, deset let kasneje je navdušenje ostalo. Mesto je še lepše in tudi trg Jema Al Fna se ni spremenil prav nič, vse je isto, živahen in prijeten, najbolj zvečer, čeprav sam ne maram tekanja  okoli s seznamom turističnih znamenitosti, sploh muzejev ali podobnih urejenih znamenitosti. Deželo raje spoznavam v ruralnih področjih med domačini In to svoje stališče odkrito priznavam. Grega  pa  ne, na določeni točki dobi turistične popadke. Tako je tudi za edini cel dan v Marakešu naredil seznam stvari, ki si jih morava ogledati,  mojo ignoranco pa je označil kot popolno  zaplankanost. Na srečo to njegovo navdušenje običajno traja le do prve kolone pred vrati turistične znamenitosti in tokrat sva obtičala  med dvema avtobusoma germanskih in daljne vzhodnih penzionistov.

 

tik pod vrhom gore Oujdad
Tik pod vrhom gore Oujdad

 

Z Grego se dobro razumeva. Njegovi občasni direktorski izpadi tu in tam zavibrirajo najin odnos,  a generalno se imava zadnjih dvajset  let prijetno,  kamorkoli greva plezat sama ali na izlete   družinama. Na poti domov je dobil popadek tečnobe. Taksist, ki naju je peljal na letališče,  je bil za razliko od večine ljudi na potovanju, lump. Dokaj agresivno je zastopal stališče, da smo se pogodili za višjo ceno. V rokah sem imel bankovec za 20 dirhamov, kolikor več je hotel in res se mi zgodaj zjutraj ni dalo boriti za dva evra,  kolikor je bilo to vredno. In sem mu jih dal. Kaj hujšega za mojstra jiujitsa. Začel je težiti, kaj bi moral narediti, da me vsak lahko obrne, kot baba, da sem …  Imel je slab dan. Tako malo kasneje res nisem mogel utišati privoščljivega zadovoljstva, ko so mu na rentgenu vlekli plezalno vrv iz nahrbtnika in mu med njegovim ponavljanjem: » I am coming to Morocco every year, for ten years (lažnivec…!), always with a rope in my handbag«, mirno kazali pot na ponovni check in!

 

Že Zaplotnik je rekel: »Ni lepšega kot videti prijatelja v nesreči«.

Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič

Rodil sem se leta 1970 v Nemčiji staršem gasterbajterjem. Tam sem preživel tudi prvih pet let, potem smo se vrnili v Ljubljano, kjer z družino živim še danes. Starši niso bili hribolazci, zato mi ni jasno od kod se je našla tako močna želja po »osvajanju nekoristnega sveta«. Do konca srednje šole še ni bilo zelo hudo, ker svoje obsesije nisem mogel udejanjati. Stalna zasanjanost je nekoliko kratila šolski uspeh, a je vseeno šlo. Spacal sem tudi faks, če izvzamem, da sem diplomiral že skoraj sivolas. Po nekaj letih poučevanja na osnovni šoli sem le zbral pogum in pregriznil popkovino redne službe in postal »full time« alpinist in gorski vodnik.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: