V Tani Toradži se nihče ne izogne smrti

Naj gre za egipčanske mumije, Père Lachaise v Parizu ali katakombe pod njim, Maovo balzamirano truplo na trgu Tiananmen ali Veselo pokopališče v Romuniji, morbidni kraji od nekdaj privlačijo obiskovalce od blizu in daleč. Ljudstvo Toradža, ki živi v hribovitem kotičku južnega Sulavesija v Indoneziji, si je s svojevrstnim pristopom k smrti prislužilo svetovno slavo – vsaj med antropologi in ostalimi čudaki, ki jih take svari zanimajo.

 

Jame v Londi so polne kosti in krst, povsod naokoli pa ležijo kovanci in cigarete – darovi mrtvim. Pravi Indonezijec pač ne bo nehal verižno kaditi le zato, ker je mrtev, in čeprav se je v življenju verjetno držal poceni lokalnih znamk, ga po smrti sorodniki razvajajo z rdečimi Marlboro cigaretami. Lobanje so skrbno zložene v naravne razpoke v skalah ob velikih križih pokritih s pisanimi rožami. Tu sobivajo protestantska vera in stara adat tradicija, saj so že nizozemski misijonarji hitro ugotovili, da je bolje, če se ne vtikajo v pogrebne rituale, ki predstavljajo samo bistvo družbe v Tana Toradži.

 

photo

 

photo

 

photo

 

photo

 

Pred jamo so številne krste bodisi zvezane z vrvmi, da bingljajo s skal bodisi zložene ena na drugo – novejše so označene s križi, stare pa so skrbno izrezljane, zaključki pogosto oblikovani v bivolje glave, saj te živali popeljejo mrtve v pujo, ali nebesa. Naš vodič Susilo, ki je član klana, pokopanega v teh jamah – samo član klana je lahko vodič! -  nam razloži, da so začeli obešati krste visoko nad tlemi zato, da bi jih obvarovali pred tatovi, saj mrtve pokopljejo z vsemi njihovimi dragocenostmi.

 

Tau-tau, lesene lutke ki predstavljajo mrtve, sedijo v vrstah na širokem lesenem balkonu  nad nami in nas brezizrazno opazujejo. Nekatere so starodavne in okorno izrezljane, z okroglimi glavami in strmečih oči, moderne pa so srhljivo človeške in na las podobne pokojnemu, ki ga predstavljajo. Te lutke so zadolžene za to, da varujejo mrtve in bedijo nad živimi, in v bližnjem Lemu, kjer so v visoko pečino vrezane številne družinske grobnice, jih je razstavljenih več ducat.

 

photo

 

photo

 

photo

 

photo

 

Smrt je vsakdanji del življenja v Tana Toradži. Dandanes ob smrti sorodnika ponavadi sicer najprej pripravijo krščansko mašo, nato pa vajeti prevzamejo stari običaji. Ko je truplo balzamirano, ostane v hiši, kjer ga sorodniki oblačijo, mu prinašajo hrano, se z njim pogovarjajo in skrbijo zanj enako, kot bi za bolnega človeka. In ta »bolnik« je zares mrtev šele takrat, ko je ritualno zaklan prvi bivol. In traja lahko več let, preden družina zbere dovolj denarja za velik pogreb, kakršnega se od njih pričakuje. Natančno se je treba dogovoriti, koliko bivolov  - eden stane 2500 evrov - bo kdo prispeval. Za generacije nazaj je v družinskih knjigah zapisano, kdo je kaj prispeval in kdo je komu kaj dolžan in ta mreža dolgov skrbi za to, da se tradicija nadaljuje. Vsa vas včasih tedne in mesece gradi nadstreške in kolibe za več sto pogrebcev. Na koncu na veliki gostiji žrtvovane bivole pojedo, saj za spremstvo mrtvih v raj zadoščajo samo bivolje duše.

 

photo

 

Nekatere manjše vasice še vedno praznujejo Ma’Nene, ritual, v katerem vsakih nekaj let trupla prinesejo iz grobnic, da jih očistijo in preoblečejo. Dojenčki, ki so umrli prej, preden jim je zrasel prvi zob, so pokopani v deblih dreves, tako da se otrokova duša lahko vrne k naravi in raste z drevesom. Ob sprehodu skozi gozd otroške grobove prepoznaš po majhnih lesenih vratih na deblih.

 

Žalost ob izgubi ljubljene osebe je univerzalna, a naša kultura v veliki meri narekuje, kako se z njo spoprimemo. V Tana Toradži le največje grešnike kremirajo in mi smo v njihovih očeh nedvomno barbari, ker svoje najbližje sežigamo in ker vedno vztrajamo pri tem, da smrt čim hitreje potlačimo in pokopljemo.

Kaja Šeruga
Kaja Šeruga

Kot hči popotnikov sem svoj prvi potni list napolnila z žigi iz petih celin še preden so mi izpadli vsi mlečni zobje, pri osemnajstih pa sem razbila šparovček in se sama odpravila v svet. V zadnjih desetih letih sem si pridelala za kakšna tri leta solo potovanj – letu v Aziji pri osemnajstih je par let kasneje sledilo potovanje od Irana do Indonezije, vmes pa še par krajših izletov bolj potapljaške narave – vmes pa diplomo in magistrsko iz antropologije in globalnih študij, ki sta mi dali “odrasel” izgovor za selitev najprej v Berlin, potem pa še Buenos Aires in Delhi. Trenutno je dom nekje med Dunajem in mamino kuhinjo v Ljubljani.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: