Z denarjem se ne da kupiti sreče ...

Kdor si upa trditi, da se z denarjem ne da kupiti sreče je čisto navaden bebec! Je sicer še ena možnost ... Namreč ta, da si že bogat in se s takimi kretenizmi braniš, da ne bi kdo prišel na misel, da bi ti kaj zavidal in posledično celo kaj pobral ali izmaknil. Potrebujete dokaz za to mojo trditev? Evo ga!

 

Potapljam se že več kot štirideset let in večino tega časa po vodo tudi fotografiram. Začel sem s prvim resnim podvodnim fotoaparatom Calypso, ki ga je že leta 1960 zasnoval legendarni Jacques Cousteau. Potem sem dolga leta nadaljeval s podvodnimi aparati serije Nikonos. Velika inovacija je bila, ko sem si prvič privoščil resno podvodno ohišje za moj profi fotoaparat (takrat seveda še vedno na stari, dobri film). Z njim sem naredil nekaj svojih najbolj odmevnih reportaž in ena od njih me je pripeljala celo do moje največje objave v ameriškem National Geographicu. Ni pretirano reči, da med moja najuspešnejša dela lahko mirno uvrstim skoraj vse resnejše podvodne reportaže in da je prav ta zvrst fotografije iz mene dokončno naredila to, kar danes pač sem. Pa ne, da bi bil tako dober podvodni fotograf ... Daleč od tega, saj je od mene boljših zares mnogo, mnogo drugih. Moja prednost pri podvodni fotografiji je predvsem to, da jo znam vključiti v zanimive zgodbe, ki se večinoma dogajajo nad morsko gladino, podvodne fotografije pa so le češnje na torti. In ko je na velika vrata prikorakala digitalna fotografija je bil seveda čas za spremembe in za podvodno fotografiranje je bila potrebna tudi nova podvodna foto oprema. To sem naredil sorazmerno zgodaj in že za prvega full-frame digitalnega Nikona D3 sem si omislil tudi novo podvodno ohišje. Stisnil sem zobe in se pač vrgel v to veliko investicijo. A ker je bil razvoj digitalnih profi kamer takrat še bolj pri začetku, je ta aparat  kaj hitro zastarel. Še posebej za delo pod vodo ... Za novo ohišje ni bilo denarja, saj vrhunska ohišja (in to brez bliskavic, ki so za delo pod gladino seveda nujne!) dosegajo cene nekje do 7000€. Odločil sem se, da doma predelamo moje staro ohišje za moj D850, ki je (zame) itak najboljši fotoaparat, kar jih je kdaj bilo na tržišču. Slaba odločitev! Ob predelavi je namreč kar nekaj gumbov za nastavitve na pol nehalo delovati, optično iskalo je postalo neostro in na koncu sem fotografiral bolj po občutku, kot pa da bi zares lahko kaj spremenil, nastavil ali celo videl. In ko sem odšel na drag in logistično zahteven foto-assignment na Bližnji Vzhod z namenom, da za naročnike nekaj naredim tudi pod vodo in ko sem tam fotografiral tako, da sem gledal preko ohišja, saj je bila v iskalu slika popolnoma neostra, je bila to kaplja čez rob. Vse skupaj se je, za las sicer, bolj ali manj uspešno izteklo, a tako res ni šlo več. Rešitev je bila samo ena - novo ohišje namreč! Razbil sem prašička, do konca postrgal ves drobiž (ga pobral tudi iz avtomobilskega predalčka, kjer ga hranim za plačilo parkirnin 😊) in s stisnjenimi zobmi odšel po nakupih.

 

Pri italijanskem proizvajalcu podvodnih ohišij Isotta so zame imeli posluh in mi pomagali z res odlično promo ceno in posebej zame tudi ročno izdelali unikaten adapter za moje, že prej kupljene, podvodne nastavke za objektive, kar je zadevo takoj pocenilo za nekaj tisočakov. Nabavil sem tudi novejši in precej boljši fisheye objektiv ter zadevo zapečatil še z posebnim, podvodnim optičnim iskalom, ki sem si ga vedno želel, a nikoli upal privoščiti. Vse skupaj se je ustavilo “le” nekaj nad štirimi evrskimi tisočaki.

 

Še pred odhodom na morje sem zares seksi lepo ohišje cele ure “valjal” po rokah ter se skušal navaditi na drugače komande in kontrole že na kopnem. Neštetokrat sem vstavil in spet izvlekel moj fotoaparat, preko zunanjih komand spreminjal različne nastavitve in se igral kot otrok z novo igračko. No, če sem iskren, precej dlje kot kakšen otrok, ki kaj hitro zgubi navdušenje nad novo igračo in že kmalu začne težiti za novo. Vse seveda z namenom, da mi to postane rutina, ali kakor rad rečem –  igranje na klavir z zaprtimi očmi. In ob tem sem neskončno užival in se veselil. Zvečer, preden sem zaspal sem v mislih preigraval nove ideje in načine za bodoče podvodne posnetke in s temi mislimi tudi blažen zaspal. Če skrajšam; veselja in sreče na pretek.

 

In zdaj sem v Dalmaciji in v plitkem ter z življenjem ne preveč bogatem morju pred našo hišo začenjam vso zadevo preizkušati še v praksi. Še več veselja in navdušenja, kot bi si kdo sploh lahko predstavljal. In če pod vse to potegnem črto, sem si za “ušive” štiri tisočake kupil toliko veselja in sreče, kot bi si jih lahko le želel. No, pa naj mi zdaj še kakšen cepec reče, da se teh stvari z denarjem ne da kupiti???

 

Spodaj pa še nekaj prvih fotografij z novim ohišjem (ki so sicer nastale v pogojih letošnje katastrofalne vidljivosti) pa vseeno niso tako zelo slabe, kajne? A to so le prva igračkanja in v začetku septembra bo šlo že zares ... Pridružim se namreč ekipi hrvaških arheologov, ki bodo pod vodo severnega Jadrana odkopavali več kot 2000 let staro rimsko ladjo. Komaj čakam in obenem upam, da bom z vami podelil tudi to (bodočo) zgodbo!

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

Arne Hodalič
Arne Hodalič

Slogan mojega življenja je »You can sleep when you’re dead« in tega se držim vsak dan bolj! S podjetjem Our Space sodelujem že vrsto let in skupaj smo pripravili celo vrsto uspešnih dogodkov, predavanj ter team buildingov. Najlepše pa je takrat, ko me Jure (direktor Our Spacea) z družino obišče na morju in skupaj na žaru obrnemo kakšno ribo. Takrat je življenje še lepše.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi:
  • Kari
    Arne Hodalič
    10. 6. 2016
    Kari