DIVJE SRCE ITALIJE

Medvedi, volki, jelenjad. Divji pujsi in gamsi. Pa izjemni bukovi (pra)gozdovi. Morda za hip pomislite, da vas vabim na Kočevsko?!  Vse to bi res lahko doživeli z mano tudi v  meni domačem Kočevskem okolju, a pravijo, da če ne greš, tudi zgodbe nimaš. Saj ne, da jih doma ni, a kdaj je dobro pogledat tudi čez planke, kajne?

 

Po dolgem času sem tokrat tudi sama prestopila meje naše Slovenije in odkrivala bisere centralnih Apeninov, ki so me privlačili že lep čas. Čeravno so priprave pred potjo spominjale na tisto zoprno “covid – realnost” na vsakem koraku, me to ni odvrnilo od poti, in tisti hip, ko smo z nahrbtniki odšli v hribe do Terraegna “refuge” gorske koče, je covid-19 za kratek čas “navidezno” izginil.

Slika
Gorska koča Terraegna

 

Obstajala je le prečudovita narava, čutenje velikih zveri skozi mogočne krošnje bukovih gozdov in druščina krasnih podobno mislečih kompanjonov, vodnikov, ki smo prišli na “urjenje” terenskega znanja v najlepšo učilnico. Tokrat sem se udeležila dodatnega vodniškega izobraževanja v okviru evropske iniciative Rewilding Europe, v organizaciji European Safari Company in lokalnih vodnikov Wildlife Adventure. Deloma so nam delali družbo kolegi iz Hrvaške, Portugalske, Nemčije, Nizozemske …  Zdelo se je, da smo za tisti teden vsi vsaj malo pozabili na vse prepreke, ki jih je turizmu povzročila situacija s korono in kot vedno, v naravi našli še globlji stik.

 

Medved je zagotovo tukaj ena bolj ikoničnih vrst, gre sicer za apeninsko populacijo rjavega medveda t.i. “Marsican brown bear”. Le dobro uro in pol vožnje z avtom smo oddaljeni od Rima, a se v značilni slikoviti krajini regije nacionalnega parka Abruzzo, Molise in Lazio, populacija medvedov giblje okrog 50 osebkov, zunaj mej parka pa je njihova številčnost (pre)pogosto zmanjšana zaradi krivolova, zastrupljanja, kot tudi smrtnosti zaradi prometa.

Slika
Valeria v svojem najljubšem okolju, divji naravi Abruzza.

 

Naše izhodišče za t.i. potep v divje srce Italije so bila stara srednjeveška mesteca z izjemnim čarom in karizmo. Pettorano in Pescasseroli, v sebi skrivata bogastvo kulturne dediščine in temperament Italije. Začinjeno s pristno tradicijo italijanske kuhinje, dobrega vina in sirov, ter gostoljubnostjo, kot jo premorejo le Italijani, je to doživetje, ki prebudi kulinarične brbončice. A o vseh teh izjemnih okusih se morate prepričati sami, se ve.

Slika
Temperament in srce italijanske kulinarike.

 

Rewilding območje centralnih Apeninov skuša “graditi” t.i. koridorje sobivanja, v katerih povezujejo lokalno gospodarstvo z divjo naravo v skupnem obsegu več kot 100 000 hektarjev, hkrati pa ti povezujejo parke Abruzzo, Molise in Lazio ter Majella z regionalnim parkom Sirente Velino.

 

Z zmanjševanjem škode, povzročene po medvedu, in omogočanju, da lokalna skupnost “profitira” od medveda, so ljudje, ki živijo tukaj, postali ambasadorji t.i. divje narave. Med skupnim druženjem nam je Mario Cipollone, s svojim nalezljivim navdušenjem pojasnjeval, kakšne akcije tečejo v okolju ter v okviru delovanja Rewilding Apeninni, kot tudi nevladne organizacije Salviamo l’Orso, vezano predvsem na zmanjševanje smrtnosti medveda in preprečevanje konfliktov, promoviranje sobivanja, kot tudi spodbujanja podjetij, ki delujejo v sožitju z naravo (“nature-based enterprises”) v in okrog koridorjev. Zelo pomembno je tudi dviganje stopnje sprejemanja medvedov tako med lokalnimi ljudmi kot med obiskovalci območja.

Slika
Mario Cipollone navdušeno pripoveduje o akcijah v dobrobit apeninskega rjavega medveda.

 

Maria je užitek poslušati, pripoveduje srčno, predano, kako rešujejo vse te zgodbe, kako uspešno implementirajo električne pastirje na sadovnjake, čebelnjake – in tako skušajo podpreti sobivanje.  Mnogo vzporednic tukaj lahko potegnemo tudi z dobrimi praksami sobivanja z velikimi zvermi v Sloveniji. Pri tem jim pomagajo tudi številni prostovoljci, ki skrbno montirajo električne mreže in so na terenu v stiku z lokalnimi prebivalci. Seveda, medvedi ne predstavljajo le križev in težav, čeravno bi jim jih mnogi radi dodali še več. Medved je velik magnet tudi turističnega obiska tega čudovitega območja. In sveže sledi medveda v snegu, volčji iztrebki,  praske medveda na drevesu, “kakci” na poti – vse to nas je spremljalo po našem potepu. A zaživelo je ob zgodbi, ki jo je vodnik delil z nami.

Slika
Maro iz svoje dnevne sobe v Pettoranu opazuje medvede na grebenu na levi, a hkrati ti isti medvedi lahko na jesen pridejo tudi v samo središče mesta.

 

Morda boste kdaj raje sami hodili po takšnih divjih koncih, a ostali boste prikrajšani za zgodbe, ki jih živijo(mo) lokalni ljudje, tisti, ki so(smo) vsak dan tukaj, ki dihajo(mo) in čutijo(mo) s prostorom in ki vam ga lahko predstavijo(mo) z ljubeznijo, ki jo do svojega prostora čuti le domačin.

 

Neko jutro smo že ob 5. zjutraj z daljnogledi čakali na lokaciji, kjer so videnja živali v zadnjem času bila zelo verjetna. Mnoga pobočja prekrivajo starodavni bukovi gozdovi, ki se uvrščajo med starejše v Evropi. V njihovi senci in ob traviščih živi številna populacija jelenov in srnjadi, ki predstavljajo pogost plen tudi volkom, ene številčnejših populacij v Evropi. Jelenjad se je pasla na mladi travi, navidezno brezskrbno. A nič več, ko se je po grebenu kmalu zatem sprehodil volk. Naše navdušenje, čeravno je bil volk več kot kilometer daleč, je bilo izjemno. Naslednje jutro smo srečo poskusili ponovno. Med drevesi in jasami, če si pozorno spremljal vsak morebitni premik, se je odvijala zgodba preživetja – volk je začel preganjati košuto, in kot nam je sporočila Valeria, izjemna poznavalka okolice, je najverjetneje mladič bil blizu, in predvsem le-ta bolj verjeten plen volka, kot košuta.

 

Drobne pikice, ki smo jim sledili skozi daljnoglede, so bile seveda mnogo mnogo predaleč za dober posnetek. A nikakor ne predaleč za izjemno izkušnjo. To so opazovanja, ki ne vznemirjajo živali, ki ne posegajo v njihov način življenja, ga ne spreminjajo, a omogočajo, da sanjamo še dalje. Da. To šteje!

 

Slika
Na sledi apeninskemu rjavemu medvedu.

 

Slika
Slikovita pokrajina centralnih Apeninov.

 

Slika
Pod krošjami prastarih bukovih gozdov.
Slika
Doživetja v naravi so vedno najlepša. Je treba tukaj še kaj dodati.

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: