Zvok tišine

Erling Kagge je fino prevetril naše misli. Ob koncu leta ga je bilo brati povsod, v časopisju, medijih, gledali smo ga v pogovorih na televiziji, na knjižnem sejmu in še kje.

 

Nekateri se s tišino in hojo srečujemo večkrat, na mnogih samotnih potepih v iskanju popolne fotografije, popolnega drevesa, popolne rožice ali popolnega sebe.

 

Zvok tišine ima zame vsaj toliko obrazov, kot je bilo mojih malih in velikih poti. Vsaka me je nekaj naučila, vsaka dala svoje sporočilo. Vsak potep je zvenel drugače.

 

Kurilsko jezero, Kamčatka, 2019.

 

Še v temi se okoli 4.30 odpravim do kuhinje, prižgem plin in pristavim vodo. Tisto brbotanje, ko je potrebno kavo zasuti, me povrne v trenutek. Opojno dišečo črno tekočino prelijem v termosko in se odpravim ven. Pred mano pogled na vulkan Ilinsky, ki je v tem hipu še skoraj zavit v temo. Skozi oblake in meglo se počasi riše silhueta stratovulkana. Vsake toliko prihlača mimo medo ali pa dva. Ni smrtne tišine, daleč od tega, na trenutke veter prav glasno zavija, sliši se pljuske valovanja jezera, a v srcu je mir. Čez dan se ta isti prostor odene v sončno glasno brbotanje ljudi z vsega sveta, ki si želijo videti medveda. Glasen krik navdušenja ob prvem pogledu na karizmatičnega kosmatinca. Šele ko odpelje zadnji helikopter, ko zlezejo še vsi preostali v svoje šotore, se v ta prostor ponovno naseli tišina. Tedaj spet rada posedim ob obalah Kurilskega jezera. In prisluhnem. Morda le kje kak inšpektor oz. vodnik pograbi kitaro in zaigra uspavanko medvedom. Kljub nežnim zvokom strun temu rečem tišina, še zlasti, ko mi z neba pomežikne prva zvezda.

 

p

 

p

 

p

 

Fairbanks, Aljaska, 2003.

 

Ura je odbila že krepko čez polnoč. Pakirala sem v sobi za goste pri svoji gostiteljici Christi. Naslednji dan me je čakala pot dalje. Še preden sem zlezla v posteljo, sem se ozrla skozi okno. Luna je bila visoko na nebu. In njen sij je bil silno vabljiv. Seveda sem pograbila fotografsko opremo in se odpravila na vrt. Christin dom je bil tako rekoč sredi gozda. Lesena hiška kot iz pravljice, z lepo gozdno kuliso. Naredim posnetek lune na nebu, ko zaslišim pokanje. Verjetno so imele veverice zabavo v gozdu, ali pa je blizu prišel kak los, ki ga še nisem uzrla. Saj ni pomembno. Pokanje vejic je pritegnilo mojo pozornost, da sem se še bolj razgledala. Ne le v gozd, ampak tudi v nebo. Tedaj se je nežna svetloba vijoličaste barve razlila po nebu, sledila je svetlo zelena do mogočnega sijočega zelenega plapolanja. Ne vem koliko časa je trajalo, tedaj niti nisem bila prepričana, da je sploh resnično. Zdelo se mi je, da sem slišala ves krik v led ujetih labodov, kot nekatera ljudstva rada poimenujejo polarni sij ali auroro borealis. Bil je trenutek kot v sanjah. Šele ko sem po mesecu dni razvila diapozitive, sem vedela, da niso bile sanje in da je bilo vse to res.

 

p

 

Kočevski Rog, 2016.

 

Z mano sta se na pot odpravila dva Angleža. Priletni par, ki jima je na obrazu pisalo, da ljubita gozd in tišino. Bila sta ena prvih, ki sta mi odprla oči, da je naš prostor zanimiv tudi za druge. Hodili smo, se pogovarjali o gozdu, pragozdu, življenju in smrti, ki sta v takih predelih še kako povezana in vseprisotna.

 

Prišli smo do roba pragozda. Ustavili smo se in v tistem hipu bi bila vsaka beseda odveč. Moja gosta sta srkala vse tisto, kar imam tako srčno rada, čez čas pa me možakar prosi, če mi lahko pove njegovo najljubšo poezijo.

 

Zvenela je točno tako kot trenutek, ki smo ga tisti hip doživljali vsi. Povezanost, večnost, preporod, življenje.

 

p

 

p

 

Ljubljansko barje

 

To so bili moji prvi »pobegi«. Z novimi gumijastimi škornji in kolesom sem se še v temi odpeljala iz Ilirca. Foto-nahrbtnik in stativ na hrbtu. V megli sem sledila motivom in korakom, ki so me pripeljali na zanimive poti. Kdaj se zgubila in se k sreči spet našla. Tudi tako sem odkrila zanimive ljudi in izkusila krasna doživetja. Kakšno veselje, ko sem prvič uzrla močvirske tulipane, ne le enega, celo polje, vmes pa še kakšnega belega. Pa tiste noči, ko sem poslušala kosce. Vmes lajajoči srnjaki, prepelice in koščeva pesem. Velikokrat, ko sem imela prosto, sem se sem ustavila v Podpeči. Bine je imel tam postavljeno svojo leseno kolibo. Tudi njega sem našla tako nepričakovano, na poteh po barju. Ni imel veliko materialnega, a njegova veličina je bila nad tem. Nekega dne se ustavim pri njemu, ko vihram glavo med mojim doktorskim delom. Sedel je na klopi, pred sabo razpeto platno in risal. »O, Petrca moja,« se me je razveselil… Prisedem, in ga opazujem. Bil je mojster potez, četudi njegove linije niso bile šolane. Izhajal je iz svoje duše, iz sebe, iz svoje tišine. Nekoč, po mojem »aljaškem ponovnem rojstvu«, me pričaka z leseno dilo. »Pobral sem jo iz žerjavice,« pravi in mi jo pomoli. Nanjo je narisal mogočen slap, strme skale, starikav obraz moža in majhno deklico. »To si ti,« pokaže na deklico, nato pa na starčev obraz na dili: »Tale pa je Eskulap, ki te bo čuval, da ne boš več visela na robu«.

 

Bine že nekaj let dela družbo vsem mogočnim bogovom med zvezdami, a vem, da me na vsakem potepu po Barju obišče. V tišini.

 

Najbrž je skupni imenovalec vseh teh zvokov tišine notranji mir. Srčna radost. In zame je to tišina. Tudi hrepenenje po tem. Še danes, ko se vživim v te trenutke, ne obstaja nič drugega. Lahko sem tam, četudi sredi glasnega mestnega vrveža ali praznovanja s harmoniko.

 

p

 

p

 

p

 

Besedilo in fotografije: dr. Petra Draškovič Pelc

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: