Letni obračun

Nekega dne, ko sem se v svojih študentskih letih vozila z vlakom v Ljubljano in nazaj, sem spoznala Miloša. Bil je starejši gospod, zvedav, da mu ni bilo para, a tako iskreno iskriv in prijeten sogovornik, da ga moraš imeti rad. Že na prvi pogled. Z Milošem sva ostala v stikih še dolga leta po tem. Priznam, komaj sem čakala njegovega vsakoletnega obračuna, ki je bil mešanica osebne zgodbe, malo kritike političnega dogajanja, iskric iz njegovih številnih poti in potovanj, utrinkov veselja in ponosa iz družinskih zgodb in še bi se našlo. Vse se je prelivalo na več tipkanih straneh, ki jih je napisal sam. Nekega dne priroma v mojo domačo Polskavo njegovo pismo – ki se začne »Letos sem stopil v 100. leto …«

 

Izkazalo se je, da je bilo to njegovo zadnje pismo. Njegov um je bil sicer še vedno čudovit, širok, zvedav, duhovit in topel. Z užitkom je bilo prebirati vrstice, modrosti, ki jih je potresal skozi preproste besede in se prepustiti vzdušju, ki ga je ustvaril. Besede, ki jih pustil za konec, še mnogokrat odmevajo v meni … »Še vedno se vsak dan zaljubim na novo, pa najsi bo to v oči otroka na železniški postaji, v kapljice ujete na borovi vejici ali pogled haskija … «

 

Miloš mi je tisto leto, ko je vstopili v stoto leto, še postregel s kavo, ko sem ga pred novim letom obiskala v Mariboru. Najin pogovor slišim še danes. Njegov stisk roke v moji tudi ... Čeravno ga v fizični obliki že mnogo let ni med nami, še vedno živi – v mislih mene, pa tudi v srcih vseh njegovih dragih.

 

Sama ne delam letnega obračuna v smislu, kot ga je pisal Miloš, se pa vedno s hvaležnostjo ozrem na vse tisto, kar mi je prineslo. Ne iščem tistega, kar nisem dobila, kamor nisem šla. Raje skušam objeti to, kar mi je bilo dano. Kar mi je pripomoglo k rasti, kaj je bilo tisto nekaj, ob čemer sem vztrepetala od radosti in sreče.

 

Zame je prostor takih spoznanj - največkrat narava. Skozi gibanje, skozi ozaveščano opazovanje. Tudi v dobri družbi, prijateljev, družine, ob prasketanju ognja in zvezdnih utrinkih. Ali pa ob izjemni glasbi mojstrov, ki nas znajo popeljati v melodije brezčasnosti in presežejo trenutek sedanjosti.

 

A največkrat so bili taki moji trenutki – prav tisti, ko sem bila sama s seboj. Na številnih sprehodih z našo kužiko Luno. Ko sem se ustavila in prisluhnila zibanju smrekovih vrhov v vetru ali pa ko sem fotografirala, se ustavila in pogledala naokrog. Morda je bila le kapljica na sveži bukovi vejici, ali pa kristalček na zmrznjenih tleh. Spoznanje, da detel še vedno označuje svoj teritorij ob naših smrekah. Zdi se, kot bi se za hip dotaknila brezčasnosti.

 

Frederick Law Olmsted, mož, ki je “ustvaril” Newyorški Central Park, je leta okrog 1865 zapisal, da občasna kontemplacija v naravi dobrodejna za zdravje in moč človeka, še posebej pa za zdravje in moč njegovega intelekta. Trdnega znanstvenega dokaza najbrž za to tedaj ni imel, a mu je notranji občutek povedal to, kar danes po 150 letih znanstveniki odkrivajo. Shinrin-yoku po japonsko ali gozdna kopel odstira nešteto blagodejnih učinkov na naše zdravje. Fizično in psihično.

 

Ta naša ljuba narava. Ko začnemo resno razmerje z njo, pravijo, da se le-še poglablja. Ni potrebe, da je to divjina daljne Aljaske, četudi o njej še vedno sanjam že zadnjih 17 let, od kar se me je prvič dotaknila. Kot pravi Natalie Fobes, Aljaska bo odmevala v tebi še dolgo po tem, ko jo boš zapustil. Ja, rada imam divjino – lahko je to gozd, gorski vršaci, morje…  Je pa morda največkrat tisto, kar iščemo v teh divjih, odmaknjenih, daljnih koncih – v resnici v nas samih. Ta naša lastna »divjost«. Želja, da odkrijemo neznano divjo pokrajino svoje lastne narave, svoje biti, spoznati svoje meje in do kje jih lahko »raztegnemo«. To je tisto, kar pogosto iščemo. A to lahko najdemo tudi že v najbližjem gozdu ali pa v domačem vrtu, ali ne?

 

Dragi bralci, kakršnekoli obračune boste te dni delali za nazaj in planirali za naprej, vam želim, da jih pišete in ustvarjate iz sebe, iz svojega srca, zase. Oz. kot pravijo, bodite previdni, kar si želite, saj se lahko uresniči!


Želim vam, da bi znali najti ravnotežje vsega, kar vas veseli in imate radi ter objeti tako svetlobo kot temo, dež in sonce. Pa Sr(e)čno!

 

Fotografije in besedilo: dr. Petra Draškovič Pelc

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: