So majhni in so veliki

So majhni in so veliki, so črni in so beli, so suhi in so debeli, so kisli in so slani, so mehki in so trdi. Na kamne sem mislil. Ampak so taki lahko tudi ljudje. In že od malega jim, predvsem velikim, stopi v glavo, da kažejo s prstom na majhne in iz svoje votle notranjosti jim odmeva “ti si majhen”.

Slika

 

Včasih se najde kakšen predrzen majhen kamen, ki se zagozdi v špranjo. Navadno takrat poči in skala postane en kup nesreče. Drugače pa se majhen kamen obrne in že ga več ni. Pametnejši odneha, pravijo. Majhni kamni lahko obkrožijo svet, velika skala pa ostane tam kjer je.

Slika

 

Bil je profesor, ki so ga nekoč v svetu vprašali od kod prihaja. Povedal je, da prihaja iz države, ki je velika za dvajset tisoč kvadratnih kilometrov in tam živi dva milijona prebivalcev. Pa so ga čudno gledali in iz notranjosti jim je odmevalo “To je pa majhna država. Je to sploh država?”. Profesor je malo razmislil in naslednjič, ko so mu postavili podobno vprašanje je povedal, da živi v državi, ki ima šest vegetacijskih pasov, ima Alpe in ima morje. In ima kraj, kjer če se polulaš na ta prav kamen, gre polovica v Jadran, polovica pa v Črno morje. Poslušalci so se čudili, to mora biti velika država. “In za vsakim ovinkom je nov svet.”, je dodal profesor. Zato je toliko pomembneje, da pazimo na velike kamne, da med razkazovanjem s svojimi velikimi ritmi, kot veliki debeli sloni, ne podremo vse kar je lepo. Včasih narediš največ, če ne narediš nič. Problem niso tisti, ki so zares veliki, problem so tisti, ki si samo domišljajo, da so veliki na majhnem modrem planetu, ki je že iz sonca tako majcen kamenček, da tudi če bi obstajali Nezemljani, ga ne bi niti opazili.

Slika

 

Majhni kamni se drgnejo en ob drugega in tako brusijo. Ko velika skala podrgne ob drugo veliko skalo je samo veliko trušča in še več grušča.

 

Imam sestro. Jasmino. In sva ena dva majhna kamna. Drug ob drugem se kotaliva že celo življenje. Včasih sva se kotalila tudi dobesedno. In tudi zato sem tak kot sem. O dejanskih kamnih vem bolj malo. Še zdaleč ne toliko, kot ve ona. Zato sem si tokrat fotografije izposodil kar pri njej. 

Slika

 

Slika

 

Slika

 

Slika

 

Slika

 

Slika

Aljaž Rijavec
Aljaž Rijavec

Sem popolnoma avtonomen humanoid starejše verzije proizveden v prejšnjem tisočletju. Dolgočasni so mi dnevi brez oblačka in tisti brez sonca. Obožujem gore podatkov in iskanja smisla v nesmislu. Nimam prostega časa. Nimam hobijev. Vse delam zares. Zanima me vse živo in neživo. Trudim se biti multifunkcijska naprava in ob tem uživam.

Zadnje v blogu Čebelnjak: