Svet pred domačim pragom

Medtem ko razmišljam, o čem bi vam pisala, posedim na balkonu. Srebam čaj in se predajam dnevni meditaciji na soncu. Pogled mi beži proti vrhu Borovške gore, bližje nas obdajajo smreke in travnik. Škorci čebljajo z visokega kostanja in sosedove jablane, kosi brskajo pod sadnim drevjem, zelenci posedajo na tanki češnji, in rumenoglavi kraljiček prileti v bližino. Že od lani opazujem, kako je na drogu z ulično razsvetljavo bobnal veliki detel. Ne le to, izbral si ga je za svoje spalno duplo. Vrabcev niti ne spremljam več, ker jih je poln vrt, čeravno se najraje zadržujejo v pacipresi pred hišo. Občasno se nanje razjezi le naša psička Luna. A kar srce mi zaigra, ko prvič zaslišim, da je vijeglavka nazaj. Zagotovo, pomlad je tukaj. Pogled po vrtu razkriva prve cvetlice, ki se odpirajo. Jarinca je že odcvetela, zvončki pod senčno lipo še vztrajajo v zadnjih vzdihljajih. Počasi se prebujajo zelišča in kmalu bo vrt poln kamilic in čebel. Ko pade noč, nas prekrije zvezdnato nebo. Tedaj se slišijo povsem drugi zvoki in odkrijejo še drugo plat življenja, ki ga tekom dneva skoraj ne vidimo. Netopirji švigajo čez mrak, oglaša se lesna sova, lajajo srnjaki in na jesen rukajo jeleni in tulijo volkovi. Ne, res ni vse na domačem dvorišču, pa dovolj blizu, da lahko nekoliko zaščitniško posesivno rečem – »naši«.

Slika
Mladič velikega detla
Slika
Vijeglavka
Slika
Navadna jarica

 

Ves svet imam pred sabo, pravzaprav mi ni treba nikamor, pomislim. Ob požirkih čaja se predajam temu čudeža življenja pred nosom. Morda se nam zdi samoumevno, ker je ves čas tukaj. Mnogokrat niti ne opazimo, ker misli v glavi vrtijo svoje kolo in obveznosti zahtevajo svoje. Nič posebnega. Pa vendarle … Daleč od tega, da bi bilo samoumevno. Zavestno opazovanje počasi postane del vsakdanje čuječnosti. Odprem balkonska vrata in opazujem velikega detla, ki se prehranjuje na jesenu, veverico, ki po smrekovih vejah priskaklja iz gozda, pomivam posodo in spremljam, kako škorci hranijo mladiče. Tako sva lani prestregla tudi smrdokavro, ki je brskala za hrano. Le par dni je bila na preletu, se ustavila pri nas in odletela naprej. A tisti čas, nama je krepko polepšala, ko sva oprezala za njo.

Slika
Navadna veverica

 

Ne, ni samoumevno. Ker jabolka bi morda lahko bila mnogo lepša, debelejša, če bi jih poškropili s škropivom, pa jih ne. Ker taka najdem v supermarketu, tukaj pa četudi so manjša, teknejo boljše. Polastijo se jih tudi ose in ptiči. In morda zgnijejo prej, a vrednost takih neškropljenih dreves je zame neprecenljiva, saj s tem ustvarjamo pogoje tudi za druge živali.

 

Lani sem ob sajenju sadik paradižnika v rastlinjaku naletela na krastačo, tako se je zarila med zemljo, da jo je bilo komaj opaziti … Spet drugič me je prestrašila, ko sem pobirala krompir in je odskočila pred mano. Občasno se priplazi kobranka, slepci, na kamenem zidu se sonči bogomolka.

Slika
Bogomolka

 

V zadnjem letu, je bil blagoslov spremljati življenje tudi znotraj radija naše parcele. Tisto, nikamor ne morem, ne smem, naenkrat niti ni bilo več tako pomembno. Pred pragom se je dogajalo toliko zgodb, da bi jih bilo greh zamuditi. Seznam vseh vrst je dolg in zavedam se, da je to popolnoma nedokončana zgodba in zagotovo bo življenjski projekt. S tem pa seveda ne mislim le na ptice, kje so še ostale žuželke, glodavci, občasna lisica, jazbec in kuna, jež ter drugi obiskovalci.

 

Slika
Lisica

 

Ko sva iskala hišo, nama je bilo to eden izjemno pomembnih momentov. Ne le hiša kot taka, ampak okolica. Prostor. Biti obkrožen, obdan z naravo. Ne to, da sedeš na kolo, v avto in se odpelješ na hrib, v gozd. Ustvariti doma svoj divji vrt je tisto – kar daje najinemu domu posebno vrednost. Pestrost biodiverzitete pomeni toliko več veselja vsak dan. Veselje, ki ga ob tem doživljam, ko opazujem, koga pritegne na naš vrt, in kako dobro se tukaj počutijo, je pa seveda neizmerno.

 

Ni vse le najino delo, k sreči so prejšnji lastniki mislili širše, niso uporabljali škropiv in tudi z vrtom ravnali vzorno. Tudi sosedi. Morda naju kdaj začudeno gledajo, ko z daljnogledi hodiva po parceli, nepremično zreva v drevo, spet drugič se »valjava« po tleh, da fotografirava rože, ali se preleviva v »grm«, da ujameva ptice. A sva toliko bolj vesela, ko jim lahko poveva, da imamo novo vrsto tukaj, da so na vaških zemljiščih orhideje, ki so vredne zaščite in predvsem naše pozornosti. Ter da je divja in nepokošena trava dokler ne odcvetijo vse rože in trave, priložnost za še lepši, še bolj divji, še bolj pester vrt.

 

Zgodba se tukaj seveda ne konča, niti ni namen tega pisanja popisati, zabeležiti vse. Morda bo komu v razmislek, kaj lahko doživi doma na lastnem vrtu, kako lahko pripomore k še bolj pisani druščini vseh organizmov in kako čudovito se boste ob tem počutili tudi vi. Morda pa je vendarle vredno poskusiti, kaj mislite?

Slika
Navadni frfotavček
Slika
Plavček

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: