BILL GRAHAM IN SANTANA

Prejšnji mesec bi legendarni koncert majster in kultna persona kalifornijske popularne kulture Bill Graham, najpomembnejši artikulator hipijevske scene - praznoval rojstni dan, če bi bil še živ. Možakar, ki je imel svoj čas pod komando vse največje rock skupine iz zaliva svetega Frančiška in ki je dal avreolo najbolj eminentnim dvoranskim lokacijam (Fillmore West, Winterland v SF, Fillmore East v NY) ter organiziral tudi vse potrebno za prvo ameriško turnejo skupine Laibach. Še danes velja za enega najbolj karizmatičnih, uglednih in spoštovanih akterjev v zgodovini koncertnega biznisa. Pri njem ni bilo pogodb, zadostoval je stisk roke - in ni bilo dvoma, da se potem ne bi na koncertu pojavili Grateful Dead, Jefferson Airplane ali Santana. Njegova beseda je nekaj štela in ko je na zadnji ameriški turneji skupine Led Zeppelin po pretepu v garderobi v Oaklandu, Graham rekel, da ta banda angleških nadutežev, okultnih egomanijakov in nasilnežev, ne bo nikoli več videla ameriškega odra, se je rokoborski manager Peter Grant posral od straha, saj je vedel, da tako tudi res bo. Zeppelini niso nikoli več igrali v USA, saj so vsi organizatorji turnej upoštevali Billove besede.

 

In poglej si ga - kvantno kulturološkega presenečenja zame. Bill Graham je leta 1975 pripeljal v Evropo Santano. To leto je bilo že tako ali tako en velik glasbeni blagoslov, saj je v Hali Tivoli postreglo s skupinami Return To Forever, Nazareth, Jethro Tull, z Johnom Mayallom, in Frankom Zappom, Ikom & TinoTurner, med tem ko je Zagreb dobil Deep Purple in seveda venerabilno skupino Santana, ki je bila tedaj na enem od svojih viškov. Za seboj so imeli take plate, ki še danes trgajo gate. Njihov koncert je sovpadal z izdajo plošče Borboletta.

 

4. oktober 1975, Zagreb

 

4.10.1975 je bila sobota in vlak me je pripeljal v Zagreb pozno popoldne. Ko sem zvečer vstopal v veliko športno dvorano, je bilo v etru nekaj kalifornijsko žomftnega. Z nejevero sem se pripravljal, da se postavim pod oder in vsrkam v lastno avro woodstockovske impulze tiste slogovno tako prepoznavne pojoče Korlove kitare, ne vedoč, da bom ta večer deležen še nepričakovanega bonusa.

 

4. oktober 1975, Zagreb

 

Ko sem oprezal naokoli, sem tam zadaj ob ograji dvorane zagledal znan obraz, ki je povsem neopazno čekiral, kako stvari stojijo. Imel je mir, ker ga ni nihče spoznal, razen seveda »moi«, Joe the Gun iz lokalnega Brooklyna. Skoraj sem se onesvestil, ko sem dojel, kdo stoji en meter stran od mene. Ko je že videl, da ga pacam, sem pristopil in ga previdno vprašal: » Do you happen to be THE Bill Graham.« Rekel je, da je, in ker sem menda še vedno butasto buljil vanj z odprto fafljo, mi je za potrditev pod nos pomolil prstan s črkama BG. Na srečo je bil dobre volje in najbrž se mu je zdelo zabavno, da ga je v Jugi sploh kdo prepoznal, zato se je razgovoril, kot da bi se poznala že od nekdaj. Malo sem ga spraševal o Jerryju, pa o New Riders of the Purple Sage, o evropski turneji Grateful Dead tri leta prej, in če jih bo morda kdaj pripeljal tudi sem, pa je rekel, da ne, ker je to pleme težko krotiti. Malo je spraševal o tem, kakšno je tu življenje in kako je s koncerti. Bil je prijateljsko slovansko razpoložen, med tem ko je zraven tiho svetil Armando Peraza v enem obšlesanem rjavem skajastem reklcu iz Trbiža. Čez nekaj časa je začel poleg metati figure Brane Rončel in me dregal, kako da sem Bill Grahama prepoznal, nakar se je začel sumljivo okoli motati še Dražen Vrdoljak in poslušati najin pogovor - končno se mu je zasvetilo, za koga gre - ter se hotel takoj vštuliti z novinarsko izkaznico. Big Bill ga je samo grdo pogledal, užaljen zaradi nevljudnega vdora v najino friendly konverzacijo, in ga v dobesednem prevodu eksplicitno odfukal proč.

 

Bill Graham s prstanom

 

Še malo sva kramljala, potem pa se mi je podpisal na drugo stran vstopnice, mi podal roko kot staremu sodrugu, rekel have fun in see you later, med tem ko so na odru že začeli telovaditi glamurni Earth, Wind & Fire. Ko so končali s svojo zamorsko gumirabiko na trapezu, se je naredila tema in oglasil se je Tom Coster z brnečim sintetizatorjem, z gričev San Francisca pa so se mu na odru pridružili: bas kitarist David Brown, tolkalist Armando Peraza, bobnar Ndugu Leon Chancler, klaviaturist in pevec Leon Patillo in seveda Carlos Santana.

 

Bill Graham

 

O, majka mila, kak koncert je to bil. Stal sem pod odrom in z dveh metrov gledal Korla, ki mu je kitara v Samba Pa Ti piskala natančno tako kot s plate. Še danes - bumbar svetovni - večkrat pomislim, zakaj nisem prej fehtal Grajonko (Bill Graham), da bi me peljal po koncertu k Santani na en kurtoazen razgovor. Gotovo bi to storil, saj je bil vendar gazda karavane. Pa slikali bi se lahko vsi skupaj: Grajonka, Korel in jaz.

 

Dream on.

 

13. julij 2016, mala Čedad

 

Jani Guna
Jani Guna

Siv in star bik, ki se mi še danes malo zamegli, ko slišim Ticket To Ride, rojen leta, ko se je rodil tudi rock & roll in je Bill Haley s svojimi Kometi zasedel prvo mesto na Billboardovi lestvici najpopularnejših s skladbo, s katero je zmešal ameriško mladež v usodnem filmu Džungla v razredu. Vodnar, kakopak, ki sem imel srečo, da sem ravno prav star zapopadel orakelj z imenom Beatles in ves tisti srečni hipijadni cvetlični ringlšpil, ki je mežikal iz Radia Luksemburg na malem tranzistorju, pa iz prve runde Džuboksa in preko fenomena Kameleoni, da ne omenjam vse pripadajoče parafernalije med Liverpoolom in San Franciscom s postankom v Trbovljah (Amebe, Eden's, Jutro, Črni bliski, Kon-Tiki). Ujel sem še vse vibracije občinskega travnika, štafetnih časov in tudi onih, ki so ubili Lennona, pospremili Titota in potem zamenjali še državo in celo tisočletje.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: