MMXVIII

Čeprav sem sam še iz onega analognega časa, ki je še pisal čestitke in zavijal pakete in mu danes naokrog brenčijo digitalni čipi kakor kozmične razbitine okoli Saturna, pa še vedno mislim, da atmosfere, ki jo zakurbla dopoldanska kava v varni hiši¹, ne zapiše nobena binarna koda. To je ene sorte lokalni Kozmopolis, ki ga še decembra ne zebe preveč.

 

A če bi v naslednjem letu lahko vsak posebej in vsi skupaj še malo bolj zapopadli, da je vsak v vsem in vsi v vsakem, bi morda lahko še bolj zaznali tole neizogibno gravitacijo k občemu ravnovesju, pa željo po šlatanju sreče in vse tiste razne slovese, ki jemljejo in dajejo in če bi potem za povrh lahko vzeli vse skupaj še malo bolj za hec, bi bil jaz kar vesel. Zna biti, da bi bilo posledično morda lažje sprejeti, kar je bilo in česar še ni, pa tudi ni nujno, da kdaj bo; da ne rečem, kako je zimski solsticij že sam po sebi dovolj čuden v mimohodu svetov, ki se približata, malo poklepetata in po svoje poimenujeta otroka zvezde, potem pa se kratko praznično ponotranjenje spet udomači z vzkliki, vzdihi in krvodajalsko ponudi v nadaljnjo uporabo. Bog ve kolikokrat še, in prav zato si mislim, da je še posebej dobro objeti božično veselje in novo leto nositi s seboj čez vsak dan. Ko se pri nas² se reče S R E Č N O, se tako tudi misli.     Zato SREČNO!

 

 

¹  ime lokala v kriptogovoru rednih obiskovalcev

² v tem primeru gre za Trbovlje, sicer pa je srečno v rudarskih  krajih več kot le pozdrav

Jani Guna
Jani Guna

Siv in star bik, ki se mi še danes malo zamegli, ko slišim Ticket To Ride, rojen leta, ko se je rodil tudi rock & roll in je Bill Haley s svojimi Kometi zasedel prvo mesto na Billboardovi lestvici najpopularnejših s skladbo, s katero je zmešal ameriško mladež v usodnem filmu Džungla v razredu. Vodnar, kakopak, ki sem imel srečo, da sem ravno prav star zapopadel orakelj z imenom Beatles in ves tisti srečni hipijadni cvetlični ringlšpil, ki je mežikal iz Radia Luksemburg na malem tranzistorju, pa iz prve runde Džuboksa in preko fenomena Kameleoni, da ne omenjam vse pripadajoče parafernalije med Liverpoolom in San Franciscom s postankom v Trbovljah (Amebe, Eden's, Jutro, Črni bliski, Kon-Tiki). Ujel sem še vse vibracije občinskega travnika, štafetnih časov in tudi onih, ki so ubili Lennona, pospremili Titota in potem zamenjali še državo in celo tisočletje.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: